Logo MojaObčina.si

Novo mesto

DANES
22°C
2°C
JUTRI
22°C
3°C

Pozdravljena, generacija moja

Kar veliko nas je, ki uživamo v pokoju, čeprav nismo pokojni. To bi bilo za mnoge dobro, saj smo zanje le strošek. A mi se ne damo, saj smo pošteno zaslužili te pokojnine in mnogi z njimi čudežno preživijo. Vesela sem, da nas je še veliko, saj lahko delimo skupno preteklost. Mi se še znamo družiti, veseliti v spominih ali delamo nove spomine za kasneje. Oddelali smo vse udarniške ure, brigadirske akcije in zgradili marsikaj, česar že ni več. Med njimi tudi besede solidarnost, sočutje, pravičnost, vljudnost in spoštljivost. Te so izginile iz besednjaka in življenja.
Mi jih še poznamo in o njih vemo veliko, zato so naša druženja vedno prijazna in polna doživetij iz minulih dni.
V tem obdobju lahko za svoje dobro počutje izbiramo mnogo programov, da si polepšamo te dneve. Med ponujenimi imamo veliko izbire za učenje in veselje, da si obogatimo dneve v tem obdobju, ki ni nujno samo žalost. Veliko je zanimivih ponudb in vsak lahko najde kaj zase. Kdor ne izbira in misli, da to ni zanj, izgublja priložnost za zanimivo življenje v tem obdobju. Člani Univerze za starejše v Razvojno izobraževalnem centru Novo mesto že dvajset let potrjujemo, da za učenje ni nikoli prepozno. Več kot 300 nas je, ki v različnih programih nadgrajujemo svoje znanje, spoznavamo nove veščine, se družimo na pohodih in izletih, beremo skupaj, pojemo zase in za druge.
Postajamo učenci in učitelji, predavatelji in vodje skupin. Večina se je prav tu seznanila z računalništvom, naučila osnov pametnih telefonov, fotografiranja in še mnogo novih veščin, brez katerih je danes kar težko dohajati ta svet. Mnogi so odkrili talente pisanja, risanja. Sedaj prirejajo razstave in se veselijo, da lahko to delijo z nami. Naša učilnica je pogosto galerija izdelkov naših vrstnikov, ki so našli svoj talent prav v tem obdobju. Veselijo se svoje ustvarjalnosti in potrjujejo, da nikoli ni prepozno, da se česa naučimo in skrito odkrijemo.
Bolj kot otroci se veselimo novih doživetij in znanj in vsak četrtek je za nas nov izziv. Četrtkova srečanja so naša stalnica in tako vsak četrtek potujemo, ko nam popotniki vseh starosti odkrivajo svoje poti po svetu in doma, spoznavamo novosti medicine, zgodovino in odkrivamo nove ljudi in dragocenosti. Posebno so dragoceni podaljški naših predavanj, ko vse predelamo še ob kavi in preverimo, če smo dobro razumeli. To je boljše kot podaljšano bivanje v šoli. Veselimo se ga in je hudo, če ga zamudimo. Pripadati skupini, ki ima svoj načrt in urnik, ponuja prijeten občutek, da si del nečesa, kjer te slišijo, upoštevajo in računajo nate. To naša generacija potrebuje. Nismo še za odpis in reciklažo. Mi recikliramo sebe in smo še koristni. Predvsem sebi, da se ne vdamo in se opogumljamo. Nismo več čisto zdravi, le redki so brez zdravil, a na tak način življenja, nam je lažje. Za nami je večina življenja, zato nimamo veliko časa, da ga ne bi uživali. Pričakovati nov dan, ga užiti, pomeni najti smisel življenja..
Prav zato ta čas zapore vseh vrat doživljamo težko, a je le kot kratek predah. Tako obnavljamo svoja doživetja, lepe skupne trenutke, iščemo nove poti do znanja, povezave s sošolci. Vmes bomo morda našli še kak skrit talent in ga negovali do konca. Težko čakamo na konec te hude preizkušnje. Ta je bila potrebna, saj je opozorila na vse zanemarjene probleme, ki so vpili v nebo, pa ni nihče slišal. Tudi ta čas je za vse velika šola za življenje in nova spoznanja o sebi, družbi, o svojem delu in družini. O tem bomo pripovedovali poznim rodovom, zato je prav, da preživimo in zdravi in pametni dočakamo konec te velike preizkušnje.
Tudi ta predpraznični čas je drugačen, bolj umirjen. Prav mir in tišina naj bi tem praznikom dala občutek za dogodke, ki jih pričakujemo. Tudi veliko hrupa in pretiranega potrošništva nam ni treba ponavljati. Prav zaradi njih postajajo prazniki prazni, brez vsebine in sporočila. Ostali bomo brez velikih silvestrovanj in vsega, kar sodi k njemu. Vesel večer s svojimi dragimi, tudi samo s sabo, bo tudi prešel v novo leto. Nič drugačno ne bo, ena številka več in nova izkušnja. Bodite dobro in dobri v tem času in dovolite tišini, da v vas zbudi dobroto in veselje in to prenašajte naprej. To želim vam, generacija moja, pa tudi vašim starejšim in mlajšim. Vsi smo del vesolja, ki nas prenaša in prosi za milost za vse. Bodimo prijazni do sebe in do drugih!


Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi