Ta pogovor za Četrtkova srečanja je bil načrtovan jeseni, a smo zaradi korone nanj prišli šele spomladi. Veselili smo se z njim te Trdinove nagrade in prireditve ob podelitvi. Zaradi korone je ostalo pri dopisih. Mi, člani Univerze za starejše RIC Novo mesto, pa smo želeli z njim podeliti to veselje ob priznanju njegovega dela v kulturi. Že dolgo ga poznamo in z njim delimo vse lepe dogodke. Mnoge nam je pripravil tudi sam, ko je predstavljal svoje knjige: Odsev duše, Srečanje s seboj, Bili so hudi, a tudi lepi časi. Svojo pokrajino nam je predstavil kot vodja izleta. Zaradi njega so naša srečanja bogatejša, ker zna poslušati, je večkrat edini v ženski družbi, in v pravem času s svojim humorjem popestriti dogajanje.

Pogovor z njim je vodila Neži But, naša sošolka, odlična kronistka dogodkov, prostovoljka, velika srčnica, ki zna prisluhniti in povedati vedno kaj zanimivega. Zato smo ponovili ali izvedeli, da Trdinovo priznanje delijo že od leta 1954. Lani jo je dobil naš sošolec, Maks Starc, letos 85-letnik. Iz njegovih že predstavljenih knjig, verjetno tudi prebranih, smo spoznali njegovo težko mladost in preizkušnje, ki so ga utrdile in naredile močnega. Smo generacija, ki pozna težke poti do izobrazbe in doma, ustvarjanje družine, a njegova pot do vsega tega je bila še težja. O tem govori brez obsojanja in vedno najde v tem svetle strani. Prav zato ga spoštujemo in imamo radi, ker je ostal človek, ki ima rad ljudi. Zato polepša življenje vsakemu, ki ga pozna. Je tudi zgleden primer učitelja, ki se še vedno uči in uči tudi nas, da je življenja velika priložnost za nova spoznanja in uživanje v vsem novem in tudi starem znanju. Že od otroštva ga spremlja glasba, sam se je naučil igrati harmoniko in z njo je razveselil tudi nas. S petjem v Dolenjskem oktetu so dolgo let popestrili mnogo dogodkov. Veliko ljubezni je v njem in to ga je naučila mama, ki ima v njegovem življenju posebno mesto. Prav zato sta z ženo Marinko še vedno ljubeč par, ker sta našla drug v drugem oporo, podporo. Tako vsak po svoji želji ustvarja, ona riše, on piše. Skupaj pa sta vedno povsod. Rada sta skupaj v vsem, kar ju veseli in bogati. V prijetnem pogovoru smo ugotavljali, kako nam je lahko lepo tudi v tem času, če si dovolimo in privoščimo uživati življenje. Tako drug drugemu kažemo poti, da se nam dobro godi. Modra Neži, ki modrost deli že več kot 20 let skupini v Domu za starejše, je pogovor zaključila z zgodbo o Kitajcih in nahrbtnikih. Vsi jih nosimo, v njih so dobra in slaba dela. Da nas ne bi preveč težila, je v njem potrebna velika luknja, kamor odpadajo slaba dela. Tako so nahrbtniki lažji in nas ne težijo. Lepše se živi, če nahrbtnike polnimo z dobrim. Končali smo z glasbo, Maks harmonikar je delil z nami svoje veselje. Čestitkam vseh se je pridružil tudi direktor Razvojno izobraževalnega centra Novo mesto, Gregor Sepaher, ki se jima je s šopkoma zahvalil in čestital za vse. Tako obarvan dan, poln naklonjenosti in ljubezni, bo še dolgo v nas budil lepe spomine in načrte.

Zapisala: Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše pri RIC-u Novo mesto.
Fotografije: Anita Jakše, vodja univerze in Peter Cigler, član univerze.