Včeraj se je na Gradu Grm odvil še en prijeten pogovorni večer, ki ga je vodila Ksenija Horvat, novinarka RTV Slovenija in Mladine, s pisateljem Veliborjem Čolićem, najpogosteje nagrajenim frankofonskim avtorjem. Leta 2014 je od Francoske akademije prejel nagrado za posebne zasluge na področju francoskega jezika in književnosti. Od svojega 28. leta živi v Franciji, kar je polovica njegovega življenja, ko se je leta 1992 umaknil pred krvavo vojno v BiH in zaprosil za status azilanta.

Literarno-pogovorni večer je trajal skoraj dve uri, a je minil v hipu, predvsem zaradi iskrivega dialoga med pisateljem in novinarko, ki zelo dobro pozna dela in življenje Veliborja Čolića, saj je z njim izvedla že nekaj intervjujev za slovenske medije. Pogovor je bil sproščen, lahkoten in iskren, začinjen z veliko humorja, navkljub vsej tragiki in bolečih izkušnjah pisatelja, ki s sabo nosi spoznanja »egzila«, izgnanstva, begunstva in procesov navidezne asimilacije v francosko družbo. Pogovor je bil veliko več kot predstavitev literarnega dela Priročnik za izgnance, ki je izšel letos pri Založbi Goga. Na humoren način je Velibor Čolić zajemal iz zakladnice svojih izkušenj in občutij ob njegovem begu iz razpadajoče se Jugoslavije, iz bosanskega mesta Modriča, ko je kot begunec prispel v francoski Rennes ter o življenju v »egzilu«.

Pogovor je zajemal preplet preteklih in sedanjih izkušenj, reminiscenc in komentarjev lastnega življenja, ki ga je živel, ki ga živi in nenehno oblikuje. Pripovedoval je o izkušnji, ko je zapuščal Modričo in je v dvajsetih minutah moral spakirat svojo prtljago. Takrat se je prvič soočil z dejstvom, da je v teh dvajsetih minutah »spakiral« vse svoje življenje, ki ga je do takrat živel. Velibor se je odločil, da gre v Pariz, pri čemer je od francoskega jezika poznal le tri besede: Jean, Paul in Sartre. Kljub temu je vedel, da bo postal francoski pisatelj.

Ko je bežal pred vojno agresijo, je imel s sabo oguljeno olivno zeleno potovalko jugoslovanske znamke, v katero je dal rokopis, nekaj nogavic, kos mila, fotografijo Emily Dickinson, vojaško knjižico, 50 deutsche mark, kuli, eno srajco in pol, rožni venec, dve nepopisani razglednici Zagreba in zobno krtačko. Ta potovalka je z svojo vsebino predstavljala 28 let njegovega življenja, ki ga je preživel v Jugoslaviji. Zato pravi, da je »pregnanstvo množičen pojav, a zelo individualna travma«. Kljub temu, ni izgubil izjemnega smisla za humor in zares postal eden najboljših frankofilskih pisateljev, ki ne piše v materinem jeziku. Publiko je popeljal skozi tragikomične anekdote njegovega osemindvajsetletnega bivanja v Franciji in Evropi, kjer je predstavljal svoja dela, se srečeval z različnimi posamezniki. Na vprašanje: »Zakaj so Bosanci tako duhovit narod?« odgovarja v svojem slogu: »Najbrž zato, ker pri narodih, kjer je veliko tragedij, te sčasoma postanejo farsa. Tam, kjer pa je veliko farse, sčasoma te postanejo tragedije.«

Večer je zaključil še z eno izmed njegovih domiselnih in hudomušnih izjav: »Dlje, kot sem v Franciji, bolj se počutim Bosanca.«

Velibor je s tem želel povzeti, da nihče od nas ne more ubežati svojemu poreklu in izvoru: "Ne glede na to, kam greš in kje živiš, te tvoje rojstvo in korenine opredeljujejo vse življenje, saj so geografija tvoje duše".

Velibor Čolić rad prihaja v Slovenijo in v Novo mesto, kjer je našel Založbo Goga oziroma je založba našla njega in do sedaj izdala dva odmevna romana; Sarajevski omnibus in Priročnik za izgnance v izvrstnem prevodu Ane Barič Moder.

Pogovorni večer je spretno in diskretno vodila Ksenija Horvat, ki je avtorja napeljevala na slikovito pripovedovanje zgodb njegovega življenja, na asociativne prebliske in duhovite komentarje iz posameznih izsekov njegovega begunstva, asimilacije in pisateljske kariere v Franciji.

Fotografije: Lenart Lukšič in osebni arhiv Goge