Sopranistka Gaja Sorč je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V okviru Akademije za glasbo je sodelovala pri mnogih projektih in kot solistka sodelovala z mnogimi zasedbami, med drugim z Moškim pevskim zborom ProVox, Simfoničnim orkestrom Domžale – Kamnik in Godalnim kvartetom NOVA. Je aktivna članica Slovenskega komornega glasbenega gledališča in se udeležuje mnogih pevskih tekmovanj tako doma kot v tujini. Na odru je ustvarila številne operne vloge, med njimi Papageno (Čarobna piščal), Floro (Obrat vijaka), Nello in Lauretto (Gianni Schicchi) ter Julijo v operi Aleša Makovca. Novembra pa jo lahko spremljate v opernem muzikalu Kette na odru Kulturnega centra Janeza Trdine Novo mesto. 

Kako bi opisali svojo vlogo v opernem muzikalu Kette?

Angela je mlado, morda še malce naivno dekle, ki ji je kot vsakemu mlademu dekletu precej važno, da se ima v življenju fino. Ker je iz meščanske družine, je temu primerno ponosna, dostojanstvena in nekoliko nedosegljiva. V realnem življenju je bilo verjetno malce drugače, v operi pa smo se jo odločili prikazati, kot da sta si s Kettejem ljubezen vračala. V ljubezenski sceni jo vidimo tudi kot izjemno nežno, ljubečo in neustrašno pokazati svojo ljubezen do pesnika.

Kaj vas je pri tej vlogi najbolj pritegnilo?

Rekla bi, da Angelina evolucija – kako zrase iz mladega, naivnega dekleta v zrelo žensko, ki ji, kot se kasneje v operi izkaže, tudi ni bilo vse postlano s cvetjem. Odrasla je, ne da bi vedela, kaj se dogaja z njenim ljubljenim, ali je morda preživel vojsko, ali je njuna ljubezen sploh mogoča, in se nato poročila z nekom, ki je bil enakega stanu kot ona, po vsej verjetnosti pa to ni bil najsrečnejši zakon.

Kako ste se pripravljali na vlogo tako igralsko kot glasovno?

Najprej je na vrsto prišel glasbeni del – učenje not, študiranje materiala, sproti pa sem si skušala prebrati kar čim več stvari o Angeli, ki sem jih lahko našla. V antikvariatu sem si kupila zbirko poezij in v njej skušala poiskati kar največ primerjav oz. omemb Angele ter na tak način skušala raziskati, kako bi jo lahko naredila kar najbolj avtentično. Ker Angela ni moja edina vloga v operi – vmes sem še dijakinja, faranka, meščanka, mi je bil zanimiv tudi aspekt tega, kako med temi vlogami menjavati oziroma vsaki od njih vdihniti nekaj drugačnega in jih na tak način ločiti od Angele. Seveda je potem prišlo na vrsto še delo na sceni oz. dramaturški aspekt, ki pa je po mojem mnenju še bolj pomagal vse te vloge povezati v smiselno celoto, a vsaki posamezno tudi vdihniti svojo dušo.

Je bilo kaj, kar vas je med ustvarjanjem presenetilo ali spremenilo vaš pogled na lik?

Malce smo spremenili oziroma ‘priredili’ zgodbo med Angelo in Kettejem. Pravzaprav ne vemo, kaj točno se je dogajalo med njima, glede na zapise lahko njuno zgodbo primerjamo z Julijo in Prešernom, vendar pa je naša interpretacija ta, da sta si Angela in Dragotin vračala ljubezen. S tem smo dobili še dodatno dimenzijo zgodbe, ki Kettejevo že tako tragično naredi še bolj pretresljivo.

Kako ste se povezali z glasbo in besedilom opernega muzikala?

Glasba in libreto sta krasno povezana, stvari so izjemno logično napisane in uglasbene, tako da je bilo naše delo v resnici enostavno.

Kako bi opisali sodelovanje z režiserjem in ustvarjalno ekipo?

Sodelovanje z ekipo je bilo zelo navdihujoče in profesionalno. V zaodrju smo vsi dobri prijatelji in menim, da se to na odru vidi. Vinko Möderndorfer nas je s svojo natančnostjo in jasnim pogledom na zgodbo spretno vodil skozi igralski proces.
Aleš Makovac je lepo podprl pevca in nam omogočil, da se z glasbo lahko potopimo v svoje like, z Iztokom Kocenom pa se že dolgo dobro poznava in zaupam njegovemu glasbenemu vodstvu.
Ekipa je bila izjemno predana – čutili smo skupno energijo, kar se je poznalo tudi v končnem rezultatu.

Kako vi doživljate Ketteja – kot pesnika, kot človeka, kot umetniško figuro?

Kot nekoga, ki je imel v sebi tako veliko življenja, tako veliko barv in plasti, ki jih je mojstrsko prikazoval skozi svoja dela. Bil je velik sanjač in zdi se, da je imel veliko željo po ljubezni, tako do Angele kot tudi do vseh lepih stvari, ki jih ponuja življenje, obenem pa je bil zelo družbeno kritičen z močnim moralnim kompasom.

Če bi lahko Ketteju danes zastavili eno vprašanje – katero bi bilo?

Kako bi si želel, da se ga spominjamo oziroma vidimo v današnjem času.

Kako je igrati v opernem muzikalu, v katerem se prepletata petje in igra?

Meni osebno so glasbeno-scenska dela ena izmed najljubših oblik umetnosti. To, da lahko tekstu in glasbi vliješ življenje še z igro – menim, da ga ni lepšega.

Kaj bi po vašem morali gledalci odnesti od predstave?

To, da je vsak glas pomemben. Kette nam pokaže, da gresta umetnost in ustvarjanje z roko v roki, saj izvirata iz čisto človeške potrebe po izražanju. Kette je pisal še, ko je bil na smrtni postelji, pisal je v svojih najlepših, pa tudi najtežjih obdobjih življenja. Upam, da gledalci začutijo, da se je vredno boriti za svoje sanje, da ljubezen ni nikoli zaman in da je lepota v tem, da nekaj počneš s srcem – tudi takrat, ko ni lahko.

Kaj menite o Kettejevi tortici?

Žal je nisem uspela poskusiti – v vsem premierskem dogajanju mi je malce ušla. Obljubim, da jo ob naslednjem obisku Novega mesta poskusim, saj je, po pričevanjih sodeč, izjemno okusna!