V začetku leta 2021 bo v okviru Slovenskega društva Hospic za področje Zgornje Savinjske doline začela delovati samostojna enota s sedežem v Mozirju.

Slovensko društvo Hospic v letu 2020 praznuje petindvajset let delovanja. Jubilejni dogodek, ki je 14. oktobra 2020 pod pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja  potekal v prostorih Zdravniške zbornice Slovenije, so v društvu obeležili z različnimi aktivnostmi,  ki  so potekale v živo preko Facebook strani Slovenskega društva Hospic, (https://www.facebook.com/drustvohospic/live/).

Ob praznovanju srebrnega jubileja so na novinarski konferenci posebej opozorili na pravico do poslovitve in možnost dostojne poslovitve v času virusne epidemije

Osrednja prireditev ob 25. obletnici delovanja društva je potekala v Modri dvorani Zdravniške zbornice Slovenije. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob tej priložnosti Slovenskemu društvu Hospic podelil zahvalo za nenadomestljivo vlogo na področju paliativne oskrbe in pomoči umirajočim in njihovim svojcem.

V programe društva je letno vključenih 12 000 uporabnikov, za katere 140 prostovoljcev društva vsako leto opravi  približno 15 000 prostovoljskih ur. Osnovno poslanstvo društva je zagovorništvo in pomoč umirajočim pri zagotavljanju pravic do dostojanstvene smrti.  

Vsako leto, zlasti pred 1. novembrom, v društvu posebno pozornost namenijo  tematiki, ki jo v posameznem letu pri delu z uporabniki prepoznavajo kot posebej pomembno. V preteklosti so tako pozornost namenili: prostovoljstvu, detabuizaciji smrti in zagotavljanju pravic žalujočih otrok in mladostnikov. Letos to pozornost namenjajo pravici do poslovitve.  

Pravica do poslovitve temelji na človekovih pravicah zagotovljenih v 34., 35. in 53. členu Ustave RS.

V slovenskem prostoru nobena izmed institucij ni normativno zavezana, da svojce opozori na pravico do primernega slovesa, žalujoči pa ob izgubi bližnje osebe zaradi stiske niso zmožni poskrbeti za svoje pravice, niti niso seznanjeni s tem, katere pravice jim pripadajo.  

Razloge za to je mogoče iskati v pomanjkanju formalno-pravnih okvirjev, neurejeni problematiki zagovorništva za žalujoče, pomanjkanju znanja na tem področju, neustrezni obravnavi naravnega procesa žalovanja ter pomanjkljivem ozaveščanju splošne in strokovne javnosti.  

Ukrepi zaradi epidemije so omejili možnost poslovitve v številnih domovih starejših. Medtem pa so v nekaterih lepo poskrbeli za stike bližnjih svojcev s stanovalci, ki so umirali, kar pomeni, da so najverjetneje temeljni človeški odnosi še vedno v veliki meri odvisni od organizacijskih sposobnosti in sočutnosti vodilnega kadra.  

Civilizacija je trenutno v prelomnem obdobju in od slehernega človeka je odvisno, ali bo s svojimi ravnanji prispeval k poglabljanju splošnega družbenega negativizma, ali pa bo svojo energijo vložil v razvoj, ki bo prinesel rešitve za nastale težave, ker bo podprl najšibkejše po svojih najboljših močeh. Začeti je potrebno pri rojstvu in nadaljevati naprej vse do smrti.

Za kakovosten vdih smo kot civilizacija veliko naredili, za izdih smo izgubili smisel. (Košir, 2013).

Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic.