Od nje smo bili navajeni, da piše poezijo - pesniške zbirke Živimo v hiši jezika (1998), Prodajalka želja (2006) in Poljub metulja (2023), in  izredno uspešno knjigo za otroke  Lečka in Dečka(2000).

Na tokratnem drugem Literarnem večeru 19. Festivala drugačnosti je predstavila svoj prvi roman, izdan v samozaložbi.

V pogovoru z voditeljico Barbaro Žvirc, nam je seveda predstavila sebe in nato prešla na ustvarjanje in zgodbo romana.

 “Tako kot mnogi drugi z gibalno oviro, tudi jaz živim čisto vsakdanje življenje. Tudi jaz se jezim na politiko in davke.” Ja, je človek, ki zajema življenje z veliko žlico.

“Čeprav sem stara že nad 60 let, sem še vedno velik otrok po duši. Rada se smejim, igram računalniške igrice in čakam na primeren trenutek, da komu kaj ušpičim.

Od malih nog sem privrženka športa.

Zadnjih nekaj let sem se bolj intenzivno ukvarjala z boccio, to je dvoransko balinanje. Zaradi poškodbe rame, sem bila prisiljena opustiti meni ljubo boccio.Ha-ha, na stara leta mi je ostal le šah, ki me spremlja že od 3.razreda OŠ, ki sem jo obiskovala v kamniškem zavodu za usposabljanje invalidne mladine, v zdajšnjem CIRIUSu,” se je pošalila Tatjana.

 “V kamniškem zavodu sem prvo pesem napisala v 6.razredu OŠ. Od tedaj sem redno  pisala za zavodski časopis. In od takrat kolikor toliko redno pišem. V Kamniku sem izven zavoda hodila v  splošno gimnazijo. Po maturi sem se vrnila domov na Koroško.”

“Izredno rada berem.

Odkar živim skupaj s partnerjem, končno vem, kaj je ljubezen.

Zato danes raje berem psihološke srhljivke,” se je pošalila.

Tatjana že 20 let piše za časopis 20 minut - časopis za Lahko branje.

Od leta 2024je zadolžena za Bralni kotiček za revijo MAŽ, ki jo izdaja društvo distrofikov Slovenije.

 Kadar pridejo na vrsto samotni trenutki, kadar je sama s sabo, piše za svojo dušo. Piše tisto, o čemer je težko govoriti na glas. Bela nepopisana stran papirja sprejme vse. Le lektorji se potem radi jezijo nad napakami.

 Knjiga »Ljubi … ne ljubi – Zgodba o Špeli« je njen prvi roman. Govori o prvih najstniških ljubeznih, notranji moči in deklici, ki ve, kdo je – tudi takrat ko jo drugi vidijo drugače. Je zgodba o tem, da srce ne hodi po istih poteh kot telo in da resnična bližina ne pozna ovir.

 Njen roman ni pripoved o Špelinih porazih, temveč o moči, ki se rodi iz ranljivosti, in o lastni volji, s katero se naprej tiho, nato pa zmeraj glasneje zoperstavlja predsodkom. Kot taka je poklon vsem, ki svetu kljubujejo tako, da ostajajo zvesti sebi.

 Toplo povabljeni, da skupaj s Špelo stopite na najdaljšo od vseh poti – na pot do sebe. (Barbara Žvirc)

 Dobro obiskani pogovorni večer se je nato prevesil v družabni del, kjer so obiskovalci seveda najprej čestitali avtorici, kupili roman ter se še dolgo zadržali v pogo