Ko z razbijajočimi srci (in tisto mero obvezne treme, zdrave nervoze in obveznega »firbca«) vsako leto znova pričakujemo premiero, praktično vsi nekoliko prispevamo k delovanju naših »kulturnikov«. Kot gledalci/nastopajoči/režiserajoči/tehnično ali moralno podpirajoči. Kajti, roko na srce, skorajda vsi, ki izvorno bivajo v Lepi Njivi (se pravi, niso priženjeni ali priseljeni – pa tudi tu imamo svetle in dobrodošle izjeme), so skorajda gotovo enkrat bili del našega…. Hm, kako se izogniti tej hladni, no bolje rečeno, preozki besedi »društvo«?  Del našega delovanja, družabnega življenja, ustvarjanja, zabavanja, pogruntavščin,…. Vse te besede bolje označujejo KD Lepa Njiva kot pa »društvo«. Kajti s tem se nehote omejimo na formalne aktivnosti, predpisane programe….

Slika s predstave Pridi gola na večerjo

Sreča, da v Lepi Njivi ni gostilne! To nam zagotavlja veliko članov. Nadebuden, od pubertete razganjajoč mladec oziroma mladenka, rad zaide v družbo….  Ej! Sploh čez vikend rabiš en konkreten razlog, da greš »ven«. In ni je boljše krinke za starše, kot če rečeš: »Vaje ‘mamo.« »Aha, vaje! Ja, ja, mmm… seveda… vaje. Potem pa hitro, da te ne bodo čakali.«

To ja – vaje, po vajah pa seveda še kako pivo… Samo, ne okoli govorit. To… to je ena plat.

Na vaje hodi tudi sosedova čedna »ta« mlajša. To pa je druga plat. Mimogrede, v Lepi Njivi nimamo problema z izumiranjem populacije. Ravno obratno, trend je obrnjen navzgor! Trikrat lahko ugibate, kje so se vsi ti novo pečeni starši spoznali. Seveda, v Lepi Njivi pač ni gostilne…

Pa še tretja plat. Stati na odru je droga! In z drogo so sami problemi, pa še draga je. Zakaj se ne bi raje napajali z energijo gledalcev, energijo procesa ustvarjanja, energijo druženja, smeha, truda, volje… No, mi se vsekakor.

Še to: Kolikor ti učitelji v osnovni ter profesorji v srednji šoli zagrenijo življenje s slovenščino, ti veselje do jezika in zanimanje za avtorje vrne oder. Zanimivo, ne! Torej, ukinimo šole, ustanovimo gledališča.

Imeli smo tudi sekcijo pevski zbor, pa so neslavno razpadli. RIP.

KD Lepa Njiva je celica, ki združuje naš kraj. Sliši se skorajda usodno…

KD Lepa Njiva ni samo kulturno društvo. Skupina ljudi, ki se ubada z različnimi dejavnostmi, ki jih preveva duh po kulturi in na koncu leta izstavi poročilo. Ne, KD Lepa Njiva ni samo to. Navsezadnje se vse  skupaj sliši tako formalno. Preveč. Kot da smo le člani, kot da smo le društvo. Kot da smo skupaj le zaradi enega samega cilja – premiere (in seveda nadaljnjih ponovitev) tam nekje okoli meseca kulture (z določenim, z razno raznimi dejavniki pogojenim zamikom. In to je to…

Ne, to nismo mi. Oziroma, nismo zgolj to.

KD v Lepi Njivi ni nikoli pomenil samo tega, kar predstavlja njegovo ime. Glede na to, da naš kraj, Lepa Njiva, ni ravno velemesto  (kljub temu, da se gotovo vsi strinjamo, da ni pomembna samo kvantiteta, ampak bolj kvaliteta – in naš kraj se je zmerom bolj spogledoval z zadnjim pojmom kot pa s postavljanjem s številkami), je vsak dosežek, vsaka aktivnost, vsak napredek – napredek vseh. In ne samo, tako strogo gledano, neke, od ostalih ločene skupine.