Obdržati idejo, ki je nastala spontano in se brez večjih načrtov udejanjila, petnajst let pri življenju, je za ljubiteljsko turistično društvo gotovo velik organizacijski podvig in kljub temu, da so organizatorji vsako leto bolj uigrani, tudi velik (ne samo fizični) napor. Pot je dobila svoje popotnike, ki govorijo različna narečja, in vsako leto privabi še nove. V ponudbi Mirnske doline je Vorančeva pot označena s P14.1 kot pot  za rekreativce, ki se začne pred gostilno Deu v Mokronogu in vodi mimo vinogradov Svetega Vrha preko Malkovca in Telč do Pijane Gore.

Ob čestitkah Turističnemu društvu Mokronog, kot organizatorju enodnevnega dogodka, pa naj bo prostora še za (vsaj en) vprašaj lokalni politiki, ki v vsem tem času ni izkazala nobene ambicije (pustimo razna priložnostna leporečja!) po nadgradnji, da bi to »pot rekreativcev« prestavila v višji razred, da bi rekreativcem (in drugim zainteresiranim) ponudila več. In naj mimogrede spomnim, da je že pred desetletjem, v bivši KS Mokronog, bilo dogovorjeno (res neformalno, brez zapisnikov, vendar med predstavniki tedanjih lokalnih oblasti) izhodišče za razmislek o Vorančevi poti, preprosto: ker pot pelje po ozemlju treh občin, bi se lahko v tej spregi domislilo, opremilo, obogatilo (celoletna pot, učna pot, kolesarska pot, zidaniški turizem, povezava s koroško Vorančevo potjo itn.) in ponudilo kot medobčinski turistično-kulturni produkt. Nič od tega, čeprav sta M. Kapus in S. Peček za tedanjo KS Mokronog pripravila dokaj podrobno izdelano vsebinsko zasnovo, podprto s praktičnimi izpeljavami, ki bi bila še danes, kljub nekaterim spremenjenim razmeram, uporabna.

s.p.