Kar mimo ODSEVA je šel rojstni dan naše najstarejše občanke Poldke Jevnikar. Pa ne, da se v uredništvu ne bi spomnili. »Kaj pa je to takega,« se je takrat spretno izgovorila, »če neka Poldka obrne list na stoletnem koledarju in ga nastavi na …pa kaj bi! Veste, gospod Peček, sploh se pa ne spodobi ženskam omenjati koliko so stare, v časopisu pa sploh ne! Kaj ni dovolj, da to še kako same vemo?! Glejte, kozarček ali pet vam ga natočim, pisala pa ne bova nič!« »Škoda, ampak rožo vseeno prinesem,« poizkušam z druge strani. »Rože imam pa rada, ampak fotografije kljub temu ne bo!«

In kaj naj potem stori en Mokronajzar, ki se gre nekakšnega amaterskega novinarja? Kaj! Spije kozarček in kljub temu, da ga srbijo prsti, nekaj ur dolgega filmskega pogovora ne zapiše. Tole pisanje je seveda čisto nekaj drugega in mi Poldka ne bo zamerila, posebno še, ker nisem nikjer omenil let. Če pa takole počez rečem dve čez, pa pravzaprav nič ne pove, razen morda tistim, ki se bodo spomnili, da ji je za stoletnico prišel voščit celo nekdanji predsednik države Milan Kučan.

Spoštovana in draga gospa Poldka Jevnikar, rožo vam vsekakor prinesem. Enkrat že, saj ne gori voda! Tole pa vzemite kot nekakšno štorasto voščilo za nazaj.

Stane Peček