Mirna Peč
Novo mesto
Sevnica
Šmarješke Toplice
Trebnje
Šentrupert
Braslovče
Vipava
Dobrova-Polhov Gradec
Duplek
Mokronog-Trebelno
Organizator: JSKD OI Trebnje v Občini Mokronog-Trebelno
Vstopnina: Vstop prost
Filmska pesem o mami in hčeri.
Mati odpelje hčer v tujo deželo in jo zapre v hišo v odročni vasici.
Čeprav med sabo ne govorita, je jasno, da ima hči samouničevalne težnje.
Potovanje, ki se začne kot materin poskus, da bi rešila svojega otroka, postane vse bolj čarobna duhovna pustolovščina, na kateri mama znova prebudi življenje v sebi.
trailer: https://www.youtube.com/watch?v=6rRY0lcQ9X4
iz prve roke
»V znamenju dveh besed je bila dolga pot Mame – bolečina in lepota. Ti dve vsakdanji, pa vendar mogočni besedi sta prihajali in odzvanjali na vsakem koraku: v prvih podobah, ki so se porodile iz ničesar, iz same besede mama, v srečanjih z nastopajočimi – ob prvem dotiku je postalo boleče in lepo, saj bolečina, pred katero se ne umakne in se pred njo odpre dovolj prostora, vselej postane lepota. Na prvem sprehodu ob gorskem potoku je Gabriella povedala besede, ki so dobro razumele naše popotovanje: preveč je trpljenja okrog trpljenja, trpljenje potrebuje lepoto. /…/ Bolj me zanimajo zgodbe, ki se odvijajo v človeku, kot tiste okoli njega. Moje izhodišče je človek in njegov obraz, v obrazu človeka takoj začutiš zgodbo. Kako je prišlo do izraza, ki ga nosi v tem trenutku, in v kaj se bo spremenil. Tu pa me je tudi zanimalo, da bi na človeka pogledal še drugače. Ali lahko nanj pogledam samo kot na bitje, brez človeških predstav in pričakovanj? V Tavernierjevem filmu iz leta 1980 Une semaine de vacances je na začetku zbirka otroških želja; ena želja pravi: rad bi bil miza, da bi kot miza gledal ljudi. Kako drugače se ti lahko tako odkrije človek! In potem vse drugo: pogledati na rastlino ali na mizo s svinčniki kot na človeka, pričakovati njuno misel ... Ko sem v prizoru v samostanu prvič zagledal smrekovo vejo kot bitje, ki mi je enako, se pravi kot duhovno bitje; ko se mi je zazdelo, da se skozi novorojene vršičke poraja jasna govorica in ko je v zidovju in rastlinju samostana začel vstajati duh kakor v potolaženi materi, sem tudi sam doživel razodetje. Ko to napiše denimo Župančič vLjubljanskem polju – 'Ti si žarelo, polno sončnih žarkov / in hrepenelo, dvigalo se v zrak / a jaz sem hodil med pšenico tvojo / in trgal tvoje žive misli, mak' – je sprejemljivo in razumljivo, filmu pa naj to ne bi bilo namenjeno? /.../ Umetnost je zame najvišja oblika pogovora. Tistega največjega v sebi, lepote in skrivnosti, ne moreš deliti neposredno. In tudi tistega, kar nam v odnosu najbolj leži na duši, se ne da povedati v obraz ali v uho. Neposredno sporočilo ne more doseči iste metafizične dimenzije in resnice kot pismo ali pesem. Ta film je emanacija takega pogovora. To pa tudi pomeni, da se mama in hči ne smeta dotakniti, če se želita zares dotakniti. Preprosto je treba verjeti kot v svojih verzih Lili Novy: 'in ko iz temnih tal pogleda cvet, / zbudi se v njem svetal spomin na svet.' /.../ Če za Mamo rečemo, da je igrani film, in ga bodo šli zato gledat ljudje, ki imajo radi igrane filme, bodo lahko razočarani. Izraz lirski ga opiše bolje. Vedno so me najbolj privlačili filmi, ki so iskali svojo pot, ki niso igrali po pravilih igranega filma in se niso obremenjevali z oznakami; ki so bili svobodni. Vedno sem jih rad gledal, ker sem se potem tudi sam lahko počutil svobodnega.«
- Vlado Škafar
