V četrtek, v jutranjih urah, se nam je na avtobusu pridružila skupina njihovih planincev, ki je pod vodstvom Zorana Kostadinoviča pripravila program. Za začetek smo si ogledali vilo »Zlatni breg«, ki je bila nekoč rezidenca dinastije Obrenovič, danes pa je protokolarni objekt Vlade republike Srbije. Vila je postavljena med vinograde, na posestvu pa je tudi urejen park. Izpred vile je lep razgled na okoliško pokrajino in reko Donavo. Nadaljevali smo z ogledom Smederevske trdnjave. Gradili so jo od leta 1428 do 1430 na trikotnem delu obale, tik ob izlivu Jezave v Donavo, kot utrdbo za obrambo pred Turki. Velja za največjo srbsko trdnjavo. V njen je tako imenovani Mali grad, v katerem je bil despotov dvorec. Ves kompleks je opasan s številnimi obrambnimi stolpi, povezanimi z obrambnim zidom. Trdnjavo obnavljajo, ker jo je močno poškodovala eksplozija razstreliva med drugo svetovno vojno. Nemci so jo namreč uporabljali kot skladišče eksploziva. Nato smo pot nadaljevali ob Donavi proti vasi Kardaš. Vožnjo nam je krajšal Rale, ki nam je razlagal zgodovino krajev in vasi, skozi katere smo se peljali, in s svojini zgodbicami poskrbel za odlično vzdušje na avtobusu.
Drugi dan smo pričeli z vodenim ogledom HE Đerdap, ki velja za eno od čudes nekdanje skupne države. HE Djerdap 1 je locirana na hidrološko najugodnejšem 940. km Donave. Izgradnja je trajala od leta 1964 do1972. Pri njej so sodelovala tudi slovenska podjetja. Pregrada elektrarne je simetrična, s 14 prelivnimi polji širine 25 m. Na vsaki strani jih obdajata dve elektrarni s po šestimi agregati, ker si objekt delita Srbija in Romunija točno na polovici. Pomemben del pregrade sta tudi ladijski splavnici. Locirani sta na obeh straneh med bokom kanjona in objektom elektrarne.
Po ogledu smo pot nadaljevali do ženskega samostana Vratna, ki je bil zgrajen v 14. stoletju. Od Negotina je oddaljen okoli 40 km. Leži skrit med visokimi stenami planine Mioč in ob potoku, ki je skozi stoletja ustvaril znamenite kamnite mostove, od katerih je Veliki most s svojimi 30 metri višine najvišji naravni most v Evropi. Ta most smo si tudi ogledali in se povzpeli na razgledno točko, od koder smo imeli samostan kot na dlani. Nato smo pot nadaljevali do Rajačkih in Rogljevačkih pivnica. To je naselje vinskih kleti. Lastniki živijo nižje v vasi kleti pa oživijo med trgatvijo in negovanjem vina. Do razcveta vinogradništva na tem področju je prišlo v 19. stoletju, ko je po Evropi po vinogradih razsajala vinska uš, ki je uničevala trto. Zaradi pomanjkanja vina po Evropi se je začelo vino iz tega področja prodajati Avstroogrski, Franciji, Rusiji in Angliji. Vino so v glavnem z ladjami prevažali po Donavi.
V soboto smo si najprej ogledali Gamzigrad, arheološko najdišče v bližini Zaječarja. Predstavlja rezidenco rimskega cesarja Gaja Valerija Maksimijana. Galerija (Gaius Valerius Maximianus Galerius; 293-311). Naselje je poimenoval po svoji materi Romuli - Romulijana Najdišče je od leta 2007 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine.
Po ogledu nas je pot vodila do vasi Mirovo, od koder smo skupaj s planinci PD Žeželj s severne strani in z južne strani iz kraja Rtanj krenili proti vrhu planine Rtanj. Po uspešni osvojitvi vrha smo se skupaj podali v Soko banjo, kjer smo dan zaključili ob skupni večerji in druženju.
Zadnji dan smo izkoristili za spoznavanje Soko banje. Podali smo se po kanjonu reke Moravice in se povzpeli na razgledno točko Popovica, od koder se nam je odprl razgled na bližnjo in daljno okolico: tako na Soko banjo in trdnjavo Soko grad kot tudi na bližnje gore, med njimi na Rtanj, ki smo ga prejšnji dan osvojili.
V družbi planincev iz pobratenega društva smo preživeli zanimive in aktivne štiri dni. Izvedeli smo marsikaj zanimivega in stkali še pristnejše odnose. Ob slovesu smo si obljubili, da bomo z našim sodelovanjem nadaljevali tudi v bodoče in da so vedno dobrodošli gosti.
Zapisal Ivan Arko
