SKUTA (2532 m) čez Gamsov skret

V soboto, dne 22.7.17 se nas je dvanajst planincev odpravilo na Skuto. Zapeljali smo se mimo doma v Kamniški Bistrici še malo višje po gozdni cesti do izhodišča. Tu se nam je pridružil še par iz Velenja in tako nas je na pot krenilo štirinajst.

Veselih obrazov in v dobrem vzdušju smo po kolovozu krenili skozi gozd. Pot čez Gamsov skret je sicer neoznačena, a tokrat je bila do gozdne meje lepo urejena (posekane veje in pokošena trava) in večino poti kar dobro uhojena. Vseskozi smo se po stezi strmo vzpenjali, najprej skozi gozd, nato preko skalnega dela, zatem čez strma travnata pobočja. Izmenjaje smo prečili skalne dele, ki so bili opremljeni tudi z nekaj varovali (klini in jeklenice) ter travniška pobočja. Na vrhu enega od njih nas je pot pripeljala do klopce z napisom »Poglej in se nasmej«, kjer smo si privoščili malo daljši počitek. Z velikim pričakovanjem smo se ozirali proti Skuti, ki je bila že skoraj tako rekoč na dosegu roke.

Kmalu so travnike zamenjali kamenje in skale. Strmina ni popuščala, pot pa nas je vodila direktno na Štruco. Preizkusili smo vse naše plezalne veščine in ob vloženih naporih prilezli na naš prvi cilj – Štruco. Odprli so se krasni razgledi, pred nami pa se je risala pot na Skuto. Preko sedla smo se najprej rahlo spustili, nato pa z velikim zanosom krenili navzgor in prispeli na vrh Skute.

Nekaj časa smo namenili počitku, obveznemu slikanju in občudovanju okoliških gora. Za spust smo izbrali pot čez Žmavčarje (smer Kamniško sedlo). Sestop s Skute je bil strm, na vseh izpostavljenih delih pa varovan s klini in jeklenicami. Po sestopu je sledilo krajše melišče, na poti do bivaka pa smo prečili neizrazit in dokaj položen greben po neoznačeni poti. Počitek smo si privoščili ob modernem bivaku, ki je nemoteče umeščen v naravo in pusti svoj vtis. Od tu smo pot nadaljevali po zelo strmem travnatem pobočju proti dolini. Sprva mehko travnato podlago so kasneje zamenjali kamenje, grušč, pesek in korenine. Strmina ni pojenjala in tudi ob sestopu v gozd smo še vedno pazili na vsak korak. Na koncu smo le dočakali kolovoz, čez nekaj metrov pa tudi naša vozila.

Za celotno pot smo porabili slabih 12 ur, premagali pa smo 1632 m višinske razlike. Na poti smo imeli odlične vremenske razmere, zmotilo nas ni niti nekaj meglic in oblakov na vrhu Skute. Kljub utrujenosti smo se razšli zadovoljni in obogateni, v prepričanju, da si še kdaj izberemo podobno zahtevno pot!

Hvala vodnikoma Jožetu Hribarju in Jožetu Zaveršniku!