Ponovno je minilo mesec dni in prišel je prvi torek v mesecu, ko imamo v načrtu potepanje po planinah. Odločili smo se, da se bomo 1. avgusta povzpeli na 1891 metrov visoko Dovško babo. Zjutraj smo morali vstati malo bolj zgodaj, saj je bila vožnja do izhodišča pri Erjavčevem rovtu dolga. Vmes smo se ustavili še na Voklem, kjer smo se okrepčali s kavico in pecivom.

 

Pri Erjavčevem rovtu smo se pripravili za pohod. V začetku smo nekaj sto metrov hodili po gozdni cesti, pri malem umetnem jezercu pa smo zavili na gozdno pot. Pot se je razmeroma strmo dvigala in po dobri uri in pol smo prispeli do lovske koče, kjer smo si privoščili malico in počitek. Od koče smo še nekaj časa hodili po gozdu. Iz gozda smo prišli na sedlo Mlinca in se po grebenu napotili proti vrhu. Pot proti vrhu je speljana tik ob meji z Avstrijo. Po dobre pol ure hoje smo prispeli na čistino in par metrov pod seboj zagledali planšarijo Rožca. Od tu smo se še pol ure potili proti vrhu, saj je bila pot, ki je speljana po travniku, zelo strma. A ves napor je bil pozabljen, ko smo prispeli na vrh.

Na vrhu smo se zadržali dlje časa, saj nam je prekrasno vreme omogočalo, da smo lahko uživali v razgledih po bližnji in daljni okolici. Pred nami so se videle Julijske Alpe z očakom Triglavom, tako da bi lahko pomahali našim planincem, ki so se prav tako potili na poti na Triglav. Na koncu smo naredili še skupinsko fotografijo in se počasi spustili do planšarije Rožca. Tu smo se še odžejali in okrepčali s kavico. Čas je hitro mineval in morali smo se spustiti v dolino, kjer sta nas že čakala kombija.

Do senožeti Ravne, kjer sta nas čakala kombija smo se vračali po gozdni cesti. To pot nam je priporočil oskrbnik. Rekel je da je pot po gozdu zelo strma in spolzka in ni veliko krajša kot po cesti. Ko smo prispeli v dolino, smo se vkrcali v kombije in z obveznim postankom na Trojanah srečno prispeli domov.

Preživeli smo enkraten dansz prelepim vremenom in očarljivimii razgledi.  

 

Vodnik: Peter Zupanc