V gostišču Pizzeria Vagon smo jih pogostili s toplim obrokom, kjer jih je pozdravil tudi župan občine Mislinja, Bojan Borovnik. Po kratkotrajnem druženju smo se odpeljali v Velenje, v Muzej premogovništva.
Zelo so bili navdušeni nad muzejsko predstavitvijo rudarske dejavnosti v Šaleški dolini. Po ogledu smo se zapeljali v Logarsko dolino, do parkirišča pod slapom Rinka. Od tu smo se povzpeli do Koče na Okrešlju, kjer smo prespali.
Pred večerom smo lahko uživali na soncu in v razgledih po okoliških vrhovih. Ponoči je deževalo, tako da smo se zbudili v oblačno jutro. Po zajtrku smo krenili proti Savinjskemu sedlu. Med potjo do sedla nas je prestrašilo par dežnih kapljic, a se je kmalu prikazalo sonce in na Savinjskem sedlu je bilo skoraj povsem jasno.
Iz Savinjskega sedla smo odšli še do Jezerskega sedla, kjer smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je povzpela na Veliko Babo, druga pa na Ledinski vrh. Pot na Veliko Babo je bila precej zahtevna, saj je bilo potrebno paziti na vsak korak. Ves napor je bil poplačan z razgledom z vrha. Ko smo srečno prišli do Koče na Ledinah, smo lahko uživali na ležalnikih in se predali sončnim žarkom in razgledom po okolici. Zvečer smo lahko občudovali sončni zahod.
V soboto zjutraj smo se odpravili v dolino, kjer so se nam na parkirišču na Ravenski Kočni pridružili planinci PD Mislinja. Po kratkem pozdravljanju smo se skupaj napotili proti Golemu vrhu. Na vrhu smo naredili še skupinski posnetek in se vrnili nazaj do parkirišča, od koder smo se zapeljali do hostla Stara pošta. Tu smo ob dobri zelenjavni juhi, poklepetali in si izmenjali vtise. Tudi nevihta nas ni več motila, saj smo bili pod streho. Po kosilo so se planinci PD Mislinja, ki so prišli na druženje odpeljali domov. Zvečer nas je obiskal še Davor Karničar in nam pripravil zanimiv večer s pogovorom o njegovih podvigih v gorah sveta.
V nedeljo zjutraj smo se zapeljali na Brdo pri Kranju in si ogledali Nacionalni nogometni center NZS. Po ogledu, ki ga je motil dež smo se zapeljali še v Kranj, kjer smo pripravili našim gostom še prigrizek. Ob jedači in pijači je čas hitro mineval in morali smo se posloviti, saj je planince iz Srbije čakala še dolga vožnja do doma.
Ob slovesu smo si bili edini, da smo preživeli prijetne trenutke in si zaželeli nasvidenje naslednje leto.
