Na sveže sobotno jutro smo se zbrali v Doliču, od koder smo se s kombijem odpeljali do vasi nad Vitanjem (blizu kmetije Strmčnik), kjer se je začela naša pravzaprav tradicionalna vsakoletna pot.

Zakoračili smo v gozd in na začetku so nam nekaj izzivov prestavljala še ne odstranjena podrta drevesa na poti. Kmalu zatem je pot postala strmejša, a komaj smo se dodobra ogreli, že smo prispeli do lovske koče LD Vitanja.

Po počitku in okrepčilih iz nahrbtnikov smo pot nadaljevali po gozdnatih predelih Paškega Kozjaka. Prijetna, položna pot nam je omogočila sproščeno kramljanje. Ob poti so se izmenjavale zaplate pomrzlega snega iz pretekle noči ter področja, poraščena s cvetočimi zvončki, telohom in prijetno dišečim čemažem, ki je v polni rasti.

Vsenaokrog nas je obdajala nizka oblačnost, ki je gozdu dajala poseben čar. Po kratki hoji po grebenu smo dosegli vrh Paškega Kozjaka Basališče (1272 mnv) in prve izrazitejše skale na poti.

Po rahlem spustu z vrha smo prečili obsežen travnik. Sledila je pot po grebenu, kjer smo korake še posebej previdno izbirali zaradi mokrih skal in spolzkih tal. Da nam vse skupaj ne bi prehitro minevalo, je vmes nastalo tudi nekaj zanimivih fotografij.

Na koncu grebena se je pot spet rahlo spustila in prišli smo do pokopališča pri Svetem Joštu. Po spustu do koče smo željno pričakali daljši počitek na toplem z obilno malico. Okrepčane nas je nato čakal vzpon nazaj do cerkve Svetega Jošta, nato pa spust proti Doliški strani.

Ubrali smo svojo, nemarkirano pot. Brez postankov seveda ni šlo in prijazni gospodinji na dveh sosednjih kmetijah sta poskrbeli za dodatno okrepčilo in enkratno počutje.

Čakal nas je še razgiban spust ter ob koncu prečenje travnika do igrišča v Doliču. Celoten pohod je trajal slabih 7 ur. Napolnjeni smo s prijetnimi občutki in vtisi s poti, naslednje leto pa se spet vidimo.

Vodnika: Tine Tajnik, Anka Tretjak

Zapis pripravila: Anka Tretjak

Fotografije: Anka Tretjak