Tale zanimiv in tehnično zahteven pohod se je začel v zgodnjih nočnih urah na postajališču v Mislinji. Zbralo se nas je sedem pohodnikov in ob pol šestih smo prispeli v dolino Kot (950 m), kjer se je še v temi začela naša pot, imenovana po Lojzetu Rekarju.
Do svita smo že prehodili še z gozdom obraščen del, v novo jutro pa zakoračili v strmejši klanec. Prvi postanek smo imeli ob studencu in ga izkoristili za razgledovanje po prehojeni poti iz doline Kota in naprej do vrhov, ki so se odpirali pred nami. Preizkusili pa smo tudi osvežilno gorsko vodo.
Gruščasto kamnita pot se je tudi v nadaljevanju kar strmo vzpenjala, zasluženo malico pa smo si privoščili pri velikem balvanu, poimenovanem Debeli kamen. Nadaljevali smo do razpotja, kjer se levo pot odcepi proti Staničevemu domu, mi pa smo krenili desno proti Vrbanovim Špicam. Ustrezno opremljeni (čelade, rokavice, pospravljene palice) smo zakoračili v ferato, kjer so se izmenjavale jeklenice, skobe in klini. Strma pobočja smo premagovali kleno in zanesljivo, saj je pot zahtevala popolno koncentracijo. Po premaganih grebenih smo najprej dosegli vrh Spodnje Vrbanove Špice (2299 m), sledil je kratek sestop ter nadaljevanje razgibane poti proti Visoki Vrbanovi špici.
Zanimivi prehodi, grebeni, spusti ter vzponi, pa obe okni ter Plesišče (široka travnata polica) so nam komajda dopuščali uživati v prečudovitih razgledih na pogorje Rjavine, Cmira in Špic ter dalje na ostale Julijske vršace. Vse to pa nam je bilo v polni meri omogočeno, ko smo premagali zadnji, dokaj strm greben, in po dobrih petih urah hoje usvojili Visoko Vrbanovo Špico (2405 m). Sledil je krst dveh prvo-pristopnikov po vseh protokolih ter obvezno evidentiranje našega uspeha.
Nezahteven in relativno kratek spust nas je pripeljal do Staničeve koče, kjer smo imeli daljši postanek. Meglice, ki so zjutraj zakrivale nekatere vrhove, so se razkrojile in odprl se nam je pogled tudi na najvišji Triglav.
Za povratek smo izbrali pot proti dolini Vrat po neoznačeni poti pod Cmirom. Pot je relativno dobro uhojena in označena z možici in nam ni predstavljala večjih težav. Po malo zahtevnejšem vmesnem prehodu smo prišli na melišče, kjer smo preizkusili drsalne veščine. Razen nekaj kamenčkov v čevljih smo s preizkušnjo odlično opravili. Zadnji del poti smo prečili še skozi gozd in na koncu dosegli cilj v dolini Vrat. Za spust iz Staničeve koče v Vrata smo potrebovali dve uri in pol.
Odličen izlet v odlični družbi! Hvala skrbnima vodnikoma Danilu in Jocu za izvrstno načrtovano ter vodeno pot!
Vodnika:
Danilo Kette in Jože Zaveršnik
Zapis pripravila: Anka Tretjak
