Izlet na Rombon (2208 m)

V soboto, 28.7.18, se nas je zbralo enajst planincev in pod vodstvom glavnega vodnika Tineta Tajnika nas je pot tokrat zanesla na Rombon, ki leži v Kaninskem pogorju v Zahodnih Julijskih Alpah. Za to mogočno goro lahko rečemo, da je edinstven spomenik, ki ohranja spomin na dogodke med prvo svetovno vojno. Vidni so vhodi v bunkerje, jarki, ograde, ruševine vojaških stavb in ostanki razne pločevine.

Naše izhodišče je bila Trdnjava Kluže (532 m). Dobro označena pot nas je že kmalu vodila skozi vojaški predor, nato pa po poraslem grebenu do Trdnjave Fort Herman. Nadaljevali smo po strmejši poti skozi gozd in sledili oznakam Na robu in 1313. Za Koto 1313, kjer je bila avstro-ogrska topniška opazovalnica, tokrat nismo imeli časa, zato smo se usmerili proti Rombonu. Iz gozda smo prišli na pobočje, s katerega se nam je odprl razgled na Bovško kotlino in okoliške gore. Nadaljevali smo po mulatjeri mimo vojaških utrdb in ruševin obzidij. Kasneje smo prečili spet porasla travnata pobočja, izvedli krajši strm vzpon in se še malo zagrizli v pot in prišli po približno petih urah hoje od izhodišča na vrh.

Vrh Rombona je sicer skalovit, vendar pa prostoren in zelo razgleden. Že med samo potjo se je lepo sončno vreme začenjalo spreminjati in iz vseh strani iz dolin so se dvigovale megle, na nebu pa so se pojavljali oblaki. Tako smo na vrhu lovili trenutke, da bi ujeli razglede na okoliške gore (Kaninsko pogorje, Mangart in Jalovec, vzhodni in južni del s Triglavom in Krnom pa je bil v megli).

Še posebej pazljivo smo si na vrhu izbirali prostor za malico, k čemur so nas prisilile precej nadležne ovce in bogastvo njihovih kakcev na tleh.

Po obveznem krstu za vse prvopristopnike smo se dobro razpoloženi odpravili nazaj proti dolini s sestopom po Bovški strani. Po prečenju melišča smo ob poti spet lahko opazovali neme priče prve svetovne vojne, pogled nazaj na Rombon pa nam je razkrival »preluknjano« goro. V daljavi pred nami se je odpiral pogled na Čuklo, na kateri je postavljen spomenik v spomin na srdite boje med italijanskimi alpini in avstro-ogrskimi vojaki.

Pri kasnejšem sestopu čez planinske trate so nas kar precej časa spremljale koze. Tudi te so bile precej nadležne, otresli pa smo se jih šele pri lovski koči na planini Goričica. Do našega cilja nas je pot vodila še skozi poraščena pobočja nad Bovcem, pot pa smo zaključili v bližini Kaninske vasi (491 m). Skupno smo za pot porabili približno 9 ur hoje.

Preživeli smo super dan v prelepi naravi, obogaten z razmišljanji o krvavih časih pred stotimi leti.

Zapis in fotografije: Anka Tretjak