Tokrat smo se zapeljali do vasice Crngrob, kjer smo se pripravili za pohod. Mimo romarske cerkve Marijinega oznanjenja smo se napotili v gozd. Zelo blatna gozdna pot, ki se je rahlo vzpenjala proti vrhu, le na parih mestih je postala strmejša, nas je pripeljala do majhnega zaselka na Škofjeloškem pogorju, ki nosi isto ime kot najbolj znana slovenska športna destinacija, Planica. Po krajši poti po asfaltu smo prispeli do kmetije odprtih vrat, kjer smo se ustavili in okrepčali s sendviči. Kavico in čaj pa so nam skuhali na kmetiji.

Po počitku smo se napotili proti Križni gori. V začetku smo hodili po asfaltu, a smo morali ponovno zaviti na blatno gozdno pot, ki je nismo zapustili vse do Križne gore, razložene vasi nad Škofjo Loko. Tukaj se nismo ustavljali, ampak smo se napotili naprej proti cerkvi Sv. Križa, kjer smo nekaj minut namenili njenemu ogledu. Nato smo s hojo nadaljevali mimo lovske koče po še vedno blatni in spolzki gozdni poti, ki je zahtevala veliko previdnosti.

Srečno smo prispeli v Škofjo Loko, kjer sta nas čakala kombija. Iz Škofje Loke smo se zapeljali na Trojane, kjer smo si privoščili daljši postanek. Ob dobri hrani in pijači smo obnovili vtise iz preteklih pohodov in naredili načrte za prihodnje leto.

Ob klepetu je čas hitro minil in morali smo se vkrcati v kombije, s katerimi smo se srečno pripeljali domov. Poslovili smo se z željo, da se čimprej znova vidimo.

Vodnik: Peter Zupanc