S parkirišča smo se napotili po gozdni poti proti planini Prevala. Najprej smo hodili po melišču, ki pa ga je bilo kmalu konec in zavili smo v strnjen gozd. Iz gozda smo prišli na strma, dobro zavarovana in razgledna pobočja. Po razgledni poti smo prispeli do Bornovih tunelov, ki še popestrijo pot. Tuneli so razmeroma nizki in polni mlak, tako da so nam prav prišle svetilke. Od tunelov dalje smo hodili po široki poti, ki je speljana po vzhodnem ostenju Begunjščice. Po dobri uri in pol hoje smo prispeli na Kočo na planini Prevala.

Na koči smo si privoščili daljši postanek za okrepčilo in za počitek. Po počitku smo se razdelili v dve skupini.

Vreme in dejstvo, da sva bila dva vodnika, je omogočilo, da so se lahko tisti z več kondicije povzpeli na vrh Begunjščice, ostali pa smo še malo posedeli pri Koči na planini Prevala, potem pa krenili proti Roblekovemu domu.

Pot proti Roblekovemu domu je bila prijetna, saj smo lahko uživali v razgledih po Gorenjski in po bližnji okolici. Čas je hitro mineval in kar naenkrat smo že bili pri domu. Tu smo si lahko privoščili daljši počitek, saj smo morali počakati skupino, ki se je povzpela na vrh.

Ni nam bilo dolgčas, saj smo lahko uživali v razgledih na Stol, Vrtačo in v daljavi na Julijske Alpe.

Po dobri uri čakanja so v dom prispeli tudi ostali. Bili so veseli, srečni in malo tudi utrujeni.

V dolino smo se spustili proti Domu v Dragi. Med spustom smo se ustavili še na planini Poljšak, da smo potešili žejo.

Srečno smo prispeli do kombijev, s katerimi smo se srečno pripeljali domov. Mislim, da smo preživeli lep dan, poln prijetnih doživetij. Prijetne trenutke pa je polepšalo vreme z lepim sončnim in ne prevročim vremenom.