Februar je v znamenju slovenskega kulturnega praznika. V tem času naj bi si vsak od nas ogledal kakšno prireditev.

Kulturne ustanove jih namreč pridno pripravljajo. Člani DOZIS-a (Društvo oseb z okvaro sluha Novo mesto) smo se odpravili v Mirno Peč, kjer so krajani v stari osnovni šoli uredili muzej v spomin svojemu rojaku, virtuozu diatonične harmonike – po vsem svetu znanem Lojzetu Slaku. Strokovno postavitev je prispeval Dolenjski muzej.

Za dobrodošlico smo si najprej ogledali razstavo štrukljev, ki jo je pripravilo Društvo kmečkih žena Mirna Peč, in seveda smo jih tudi poskusili. Okusno!

V muzeju, ki je moderno urejen, pa vendar prijazen tudi preprostim uporabnikom in osebam s posebnimi potrebami (za naglušne, slabovidne, invalide), smo najprej prisluhnili predstavitvi Slakovega življenjepisa in dela, ki nam jo je predstavila gospa Ljudmila Bajc. Muzej ima rekonstruiran oder, na katerem smo tudi mi zapeli pesem V dolini tihi in »potežkali« Slakovo harmoniko. Veličasten občutek, da imaš njegovo harmoniko na ramenih! Obiskovalci, ki se poskusijo na odru v petju ali igranju, so (po želji, seveda) snemani, sistem pa pošlje posnetek na želeni e-naslov.

Nato smo si ogledali razstavo, ki nam je, čeprav smo Dolenjci, razkrila še mnogo podrobnosti iz življenja in dela Lojzeta Slaka.

Rodil se je leta 1932 na Jordankalu pri Mirni Peči. Zaradi mamine bolezni je odraščal pri sorodnikih na Malem Kalu, kjer je naskrivaj igral stričevo diatonično harmoniko ter se naučil igranja še pred vstopom v šolo. Čeprav se je kasneje preselil v Ljubljano, se je vedno vračal po navdih med dolenjske griče, kjer je imel svoj vinograd, konje, zidanico in prijatelje. Veliko je igral na »ohcetih« (več kot 500-krat), takšne priložnosti so bile njegova najboljša motivacija za nadaljnje ustvarjanje. Najprej je ustanovil Ansambel bratov Slak, kasneje Ansambel Lojzeta Slaka. Pisal je tako glasbo kot besedila. Na nastopih je imel na odru najmanj tri harmonike (zaradi menjave durov). Mnoge pesmi so ponarodele. Ves čas je izpopolnjeval diatonično harmoniko, dodal ji je celo tako imenovan »Slakov gumb«, s čimer je izboljšal njen zvok, ki je bil pred tem pust. Takšna glasba se včasih na radiu ni predvajala. Po Slakovi zaslugi pa so pesmi, zaigrane na diatonično harmoniko, na radijskih postajah le začeli predvajati, posledično je postala »frajtonarica« vse bolj priljubljena.

Lojze je nastopil v oddaji Pokaži, kaj znaš, kjer je spoznal solistično skupino Fantje s Praprotna, in jih povabil k sodelovanju. Združili so se leta 1964 in se poimenovali v Ansambel Lojzeta Slaka. Tega leta je RTV Beograd objavila prvo njihovo pesem Domači vasici. Skupaj so ustvarjali 47 let! Nastalo je 614 pesmi oziroma 58 glasbenih albumov. Nastopali niso samo doma. Prisrčno sprejeti so bili tudi izven meja: po Evropi, enkrat v Avstraliji in petkrat v Ameriki. Prejeli so številne nagrade.

Muzej ponuja avdio-video točke, kjer lahko po osebnem izboru poslušate glasbo, gledate videe, kupite Slakovo pesmarico …

Kljub plodnemu ustvarjanju in številnih nastopih (tudi po 200 na leto), je Lojze Slak ostal družinski človek. Njegova žena Ivanka ter sinova Slavko in Robert so bili ves čas vpeti v njegovo delo. Sodelovali so pri nastajanju in oblikovanju muzeja v njegov spomin.

Hvala našemu društvu za organizacijo ter seveda Slakovemu muzeju za prisrčen in poučen sprejem.

Bilo nam je lepo. Prijetno je kaj novega videti in doživeti. Čim prej bo treba še v bližnji Pavčkov muzej.

Jelka Močnik
Več fotografij si lahko ogledate TUKAJ.