Z Vojkom sva se spoznala pri mladinskem pevskem zboru v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prijetno sva pokramljala o njegovi veliki ljubezni – to je o glasbi.
Za glasbeno nadarjenega človeka bi pričakovali, da je bil vsaj eden od staršev glasbeno izobražen ali da bi se kdo v bližini ukvarjal z glasbo. Toda pri Vojku Stepančiču ni bilo tako. Najbolje bo, da sledimo njegovi izpovedi.
Krajani in mnogi drugi te poznamo kot izvrstnega pevca. Povej nam kaj več o tem, kdo te je navdušil za glasbo?
Iz Brd smo se preselili v novo nastajajoče mlado mesto Novo Gorico, kjer me je mama vpisala v glasbeno šolo. V glasbo me ni silil nihče. Niti mama niti oče nista bila glasbenika. Pač pa je bila mami všeč violina. In fantič je začel obiskovati glasbeno šolo, za kar še danes hranim kot dokaz Kontrolno knjižico iz šolskega leta 1958/59. Vanjo je profesor vpisoval, kaj moram vaditi do naslednje ure. Teorijo me je učila odlična Marija Paravan.
Kje je bila glasbena šola?
Ta je bila v stavbi, ki nosi že iz starih časov naziv Frnaža v Novi Gorici. Kasneje sem nadaljeval svoj uk v Šempetru. Glasbena šola je bila tam, kjer se danes banka.
Kako je potekalo učenje violine?
Znano je, da je violina zahteven inštrument. Potreben je posluh in veliko veliko vaje, če hočeš točno in dobro igrati. Najprej se je profesor lotil moje drže, saj vemo, da igranje zahteva prisilno držo telesa, kar je vsaj na začetku zelo zahtevno. Pravilno je treba na telo nasloniti trup violine, natančno s prsti prijeti in stisniti struno, nato pride na vrsto lok. Vaditi je potrebno vsak dan, če hočeš napredovati. Mnogi odnehajo že na tem mestu. V Kontrolni knjižici piše, da me je na začetku vodil profesor Bizjak, jaz pa se natančneje spomnim profesorja Laha, ki me je zelo spodbujal pri igranju. Kasneje sta bila moja učitelja še profesorja Žnideršič in Konič, takratni ravnatelj glasbene šole in ustanovitelj Goriškega simfoničnega orkestra. Prav vse imam v lepem spominu.
Svoje znanje in napredek je treba pokazati publiki. Kje si nastopal?
V osnovni šoli so vedeli, da se učim igrati na violino in so me povabili na nastope v šoli. Spomnim se, kako smo igrali nekoč za pusta. Hišnik v šoli je igral trobento, potem pa so v šolski orkester Sraka povabili še druge učence. Bilo je zabavno.
Nastopali smo tudi v okviru glasbene šole. Spomnim se, da sem veliko nastopal tudi sam. No, v mislih imam nek nastop v Trstu, ko sem nastopil med številnimi glasbeniki. Zbrali smo se tudi štirje glasbeniki in nastopali kot kvartet.
To so bili začetki. Vem pa, da si bil član širše skupine glasbenikov. Kako je bilo s tem?
Violina ima pomembno mesto v godalnih sestavih. Tako sem igral najprej drugo, kasneje prvo violino v novoustanovljenem Goriškem simfoničnem orkestru, v katerem je igralo 58 navdušencev klasične glasbe. Dirigent je bil Marjan Konič. Bili smo eni prvih takih orkestrov v takratni Sloveniji. Temu orkestru sem ostal zvest celih 20 let in bil njegov predsednik več kot deset let. Prepotovali smo celo Slovenijo, gostovali v zamejstvu in po Italiji, na radiu in televiziji v Italiji in Sloveniji.
Igrali smo seveda klasično glasbo. Naš repertoar je zajemal odlomke iz znanih oper in operet ter odlomke iz znanih in popularnih skladb priznanih klasičnih avtorjev. Publika je bila vselej navdušena nad našim igranjem in žarom, ki smo ga izžarevali med igranjem.
To pa je bilo veliko muzike. Še posebej, če vemo, da si se pridružil tudi Komornemu pevskemu zboru.
Stanoval sem v Novi Gorici. In to še takrat, ko je bilo v »mestu« vsega skupaj šest »ruskih« blokov, današnji Kidričeva in Erjavčeva ulica in nekaj kmetov. Zaradi bližine mesta, kjer smo imeli vaje, sem se z lahkoto pridružil Komornemu zboru pod taktirko Štefana Mavrija. Bil je odličen zborovodja.
Če prav razumem, je bilo to obdobje glede glasbe nekako dvojno: igranje na violino in začetek nastopanja v zboru.
Tako. Na prireditvi je orkester spremljal zbor, a je tudi zbor nastopal brez spremljave. Orkester in zbor je vodil Štefan Mavri. Ko nisem igral, sem se povzpel na oder in stopil navadno v drugo vrsto k prvim tenorjem. Poslušalci so bili navdušeni, ko so videli mladeniča najprej igrati na violino, nato pa še nastopiti kot pevec. Verjetno se to ni pogosto dogajalo, si mislim danes.
Pevska kariera se je tako začela. V katerih zborih si pel?
Torej začelo se je s Komornim zborom Nova Gorica. Potem sem začel peti v več zborih v istem časovnem obdobju. Včasih sta bila »samo« dva, drugič tudi po trije. Pravzaprav sem le malokrat pel samo v enem zboru. Pridružil sem se zboru Kombinat Šempeter pod vodstvom dirigenta Bizjaka, pel v zboru Fantje treh vasi pod vodstvom Budina, pa v Cerkvenem pevskem zboru Bilje (zborovodja: Ušaj), v Cerkvenem pevskem zboru Miren (zborovodja: Budin), v Mešanem pevskem zboru Bilje (zborovodji: Harej, Benko), v Provoxu (dirigenti: Harej, Kuštrin, Pahor, Rustja, Petejan), v Mladinskem pevskem zboru Bilje - Orehovlje - Miren (zborovodja: Budin), v Moškem pevskem zboru Miren (zborovodje: Klančič, Petejan, Klanjšček), v Mešanem pevskem zboru Rupa - Peč (zborovodja Klanjšček), v Chorusu (zborovodje: Klančič, Čevdek, Winkler), v Mešanem pevskem zboru Vrtojba (zborovodji: Leban, Vetrih). Morda sem še kateri zbor pozabil. Toliko jih je bilo!
Verjetno res. Kolikor vem, si velikokrat priskočil na pomoč. Tvoj lirični prvi tenor je bil nadvse iskan. Še posebej, ker si z lahkoto dosegel visoki h, kar je velika odlika.
Seveda. Klicali so me iz mnogih zborov in različnih sestavov. Povsod so moj glas zelo cenili. Zapel sem h, to je le pol tona do visokega c, kar zmore le malo pevcev.
Gotovo se je nabralo veliko spominov... Največji uspeh?
Ja, teh je res veliko. Prepotoval sem celo Evropo, pel v Kanadi in Ameriki. Eden lepših je na primer doseženo drugo mesto na državnem tekmovanju zborov Naša pesem v Ljubljani. Bili smo drugi, srebrni, prehitel nas je le zbor Ave, kjer pa so peli že profesionalni pevci. Takrat je zbor vodila Tanja Kuštrin, ki nas je res izvrstno pripravila na zahteven nastop.
Kako so se odzvali poslušalci v dvoranah, kjer si pel z različnimi zbori?
Bili so navdušeni nad našim petjem. Seveda govorim o nastopih z zbori, ki so bili na višji ravni. S teh nastopov imam kar nekaj zelo prijetnih spominov.
Na primer, ko smo peli na Primorska poje v Ilirski Bistrici. Potem ko smo odpeli, je v zaodrje prišel nekdo, me povlekel stran in mi rekel: »Gospod, prav vaš glas sem slišal. Čudovito ste peli.«
V Provoxu sem že nehal peti, pa so me povabili na njihov koncert v dvorec Vogrsko. Po končanem nastopu so pevci prihajali mimo mene. Vsak pevec posebej se je ustavil pri meni in mi v znak zahvale za dolgoletno sodelovanje prisrčno stisnil roko. To me je nadvse ganilo. Ni denarja, ki bi mi poplačal to, kar sem občutil.
V Kanadi je po nastopu prišla k meni neka ženska, me objela in mi v solzah čestitala – tako je bila ganjena nad mojim solističnim nastopom. Naj pojasnim, da so na koncert prišli Slovenci iz 200 kilometrov oddaljenih krajev ali pa še dlje. Toliko jim pomeni slovenska beseda.
Z zborom smo izvedli koncert na Nizozemskem za tamkajšnje Slovence. Domov grede smo se ustavili v Bruslju na največjem trgu nedaleč od parlamenta. Pa smo zapeli. Okrog nas se je zbralo precej ljudi različnih narodnosti. Obkrožili so nas in s ploskanjem zahtevali, da pojemo še in še. Peli smo same slovenske pesmi. Čeprav niso razumeli besedila, se jih je naše petje v slovenščini dotaknilo. Res imeniten občutek!
Tudi iz ZDA imam prijetne spomine. Na nastope nas je sicer pripravila Damjana Čevdek, ki pa je ostala doma, in je zbor vodil David Olivo. Na nekem nastopu je k zboru po nastopu prišla Slovenka z možem Američanom. Zbor jima je na njuno veselje posebej zapel. Za tem je prišlo 60 mladih Američanov s harmonikami in igrali so same slovenske pesmi. Oni so igrali, zbor pa pel. Fantastično vzdušje, vsi smo uživali.
Tudi v naši občini imamo zbore, dirigente pevskih zborov. Koga bi izpostavil zaradi dolgoletnega sodelovanja?
To je prav gotovo Andrej Budin. Zbral je mlade in jih učil petja. Najprej smo to bili Fantje treh vasi, Cerkveni pevski zbor Miren, kasneje tudi Mladinski zbor Bilje - Orehovlje - Miren. Sodelovali smo na mnogih proslavah v Biljah in okolici, hodili na revije, imeli celovečerne koncerte, nastopali v zamejstvu. Velko časa, volje in veselja je posvetil prav glasbi. Hvaležen sem za vse njegovo zborovsko delo.
Kaj ti pomeni glasba?
Glasba zahteva od glasbenika popolno predanost. Če hočeš biti dober, moraš veliko vaditi. Brez odrekanja ne gre. Odrekaš se prostemu času, včasih tud bivanju z družino, potrošiš dopust in denar za potovanja z zborom ... Toda vse to odtehta aplavz, ki ga dobiš od publike, njihovo navdušenje nad glasbo, iskrice v očeh.
Glasba daje človeku dodatno dimenzijo. Pomaga v težkih trenutkih, da se dvigneš nad težave. Ob prijetnih doživljajih pa še poglobi občutek sreče v tebi. Kdor ni bil nikoli v življenju del glasbenega udejstvovanja, je zamudil nekaj pomembnega.
Po pevskih vajah grem domov utrujen, prijetno utrujen. Napolnjen sem s poživljajočo energijo in prijetnimi občutki, ki so še dolgo, dolgo v meni.
Hvala za pogovor in še veliko veselja v glasbi in z glasbo.
Marta Pavlin
Foto: osebni arhiv Vojka Stepančiča
OBLIKOVALCU: z rdečo, posebej izpostavljeno
Ko pojem, se vživim v melodijo in pozabim na svet okoli sebe. Preplavita me radost, veselje in okrog srca začutim prijetno toplino.
Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.