OJ KEKEC, TI PEKEC……

Koliko dni še? Kolikokrat še prespimo? Kateri dan je danes?

To so bila prva vprašanja, ki so jih postavljali otroci pri našem jutranjem krogu… Pogledali smo na koledar, ki smo ga izdelali, tako da so otroci vsako jutro prečrtali dan in prešteli, koliko dni nam še ostane do …… Kekčeve dežele!!!

Narisali smo tudi pot, ki nas je pripeljala do Kranjske gore, izdelali nahrbtnik s pesmicami o Kekčevih junakih ter pričakovanji in vtisi o izletu, zašili klobuke, ki so bili skoraj takšni kot Kekčev, se naučili skovikati in……že smo prečrtali zadnji dan.

Avtobus nas je čakal na parkirišču pred šolo, v soboto 27. 9. 2014, ob 7.30. Sonce je kukalo izza oblakov, pred nami je bil sončen dan!

Pot nas je vodila  preko Avstrije, do Kranjske gore, kjer smo imeli možnost, da se okrepimo z dobrotami iz nahrbtnikov.

Z »Bedanc busom« smo se odpeljali natančno tja, kjer so doma Kekec, Mojca, Bedanec, Pehta in drugi junaki Kekčevih zgodbic. Ogled je trajal približno 2 uri. V tem času smo rešili Mojco iz kletke v Bedančevi koči, srečali Brinclja ter vstopili v njegovo hišo čez dvižni most in se spustili po lesenem toboganu, se spoprijeli z Bedancem in ga pregnali s skovikanjem za tri dni v gore! Slišal nas je Kekec in nas vodil do skrivnega rova, skozi katerega smo se komajda priplazili do Mojčine hiše in čudovitega razgleda, saj so nas obkrožale veličastne gore, ki so nas vse navdušile. Pot nas je vodila v Pehtin laboratorij do njene koče, kjer je teta Pehta pogostila otroke s čajem in pecivom, odrasle pa s kapljico zdravil.

Družile so nas vesele pesmi in dobra volja, ostajajo pa čudoviti in nepozabni spomini! Pa srečno, juhej!!

Otroci s Tanjo in Tino  

Jaz pa pojdem in zasejem, dobro voljo pri ljudeh,v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh!«