V sredo sem prišel iz bolnice in moral nekaj dni delovati "bolj na lahko", v soboto pa me je lepo vreme kar vleklo ven v naravo. "Pojdiva jutri na ljubljanski grad," je padla ideja. Ker pa menda še vedno izvajajo dela na grajskem griču in so nekatere poti na vrh zaprte, se odločiva drugače. Na velikonočno nedeljo se zjutraj z avtom zapeljeva v Ljubljano, parkirava in se odpraviva na železniško postajo, kjer v bližnjem lokalu spijeva kavico in počakava vlak za knežje mesto.

Upokojenska kartica nudi kar precej ugodnosti pri prevozu z javnimi prevoznimi sredstvi po Sloveniji, pa to izkoristiva. Udobna vožnja z vlakom ob Savi do Zidanega Mosta, od tu pa ob Savinji do Celja, knežjega mesta, mesta z izjemno bogato zgodovino. Naselje je bilo omenjeno že v času Keltov, Keleja (halštatska kultura), leta 15 pr. n. št., po zasedbi Rimljanov pa ga poimenujejo Celeia. Ker je železniška postaja ob robu starega mestnega jedra, prečkava le cesto in že sva v starem delu mesta, ki ima kar nekaj lepih in zanimivih stavb, najimpozantnejša zgradba pa je Celjski dom, kjer "srečava" Almo Karlin, v Evropi poznano poliglotko, pisateljico in svetovno popotnico (1889–1950). Čeprav se je rodila in umrla v Celju, je želela, da je njen poslednji počitek na idilični Svetini, večkrat imenovani najlepši slovenski hribovski vasi.

Privoščiva si zelo dober sladoled iz naravnih sestavin pri Malem grofu in si ogledujeva staro mestno jedro. Kar nekaj časa si vzameva za ogled, nato pa nadaljujeva po kolesarski in peš poti ob Savinji. Prečkava reko Voglajno pri izlivu v Savinjo in zavijeva levo na pot, ki vodi na Stari ali Gornji grad, največji srednjeveški grad v Sloveniji, katerega temelji so stali že v 12. stol. Domovanje Celjskih grofov, najvplivnejše slovenske vladarske rodbine. Začetniki, svobodni gospodje Žovneški (Grad Žovnek) v 12. stol., cesar Ludvik Bavarski pa jih je zaradi njihove vidne vloge leta 1341 povzdignil v grofe Celjske. Njihov meteorski vzpon se nadaljuje s povezavo s Habsburžani in skupnimi bitkami na njihovi strani. Po bitki z Osmani leta 1396 pri Nikopolju, kjer Herman II. na bojnem polju reši smrti cesarja Sigismunda, pa njihov položaj samo še raste, vse do smrti (politični atentat) Ulricha II., zadnjega moškega potomca Celjskih grofov, leta 1456 v Beogradu.

Slabe tri četrt ure sva porabila iz mesta do gradu, ki ga s pomočjo evropskih sredstev še vedno obnavljajo. S svojo površino in mogočnim videzom potrjuje svojo zgodovinsko veličino. Spomine na preteklost ohranjajo legende: Veronika Deseniška, skriti podzemni hodniki, grajski vodnjak, teater groze, razstave in razne srednjeveške prireditve. Na grajskem dvorišču se odvijajo tudi različni koncerti, organizirajo se poroke in različni dogodki. Najimpozantnejši del gradu je 23 metrov visok, lepo obnovljen obrambni Friderikov stolp, neosvojljiv v srednjeveških pogojih bojevanja. V kleti stolpa so predstavljene grozljive srednjeveške mučilne naprave, z vrhnje terase pa se odpre čudovita panorama mesta Celja z okolico. V sklopu obnovljenega gradu se nahaja tudi sodobni turistično-informacijski center, kjer so nama postregli s kopico zanimivih podatkov in so na voljo brezplačne brošure o Celju. Kar dve uri sva si ogledovala grajske prostore, obzidje in terase, uživala sva tudi v enkratnih pogledih na mesto, ki jih nudi pozicija gradu, ki stoji 166 metrov nad Celjem. Okrepčala sva se še v prijetni kavarni Veronika pri izhodu z gradu, nato pa sestopila po skoraj 1300 m dolgi gozdni geološki učni poti. Pot označuje zemeljska geološka obdobja. Ob poti so tudi igrala za otroke in lepo urejena mesta za počitek ter razgledne ploščadi. Na poti srečujeva starejše, »trimčkarje« in družine z otroki. Grajska pot je zaradi svoje domiselne in prijetne ureditve primerna za vse generacije in je dokaj obiskana.
Dobre pol ure sva potrebovala in prehodila 9 kilometrov do vrnitve na železniško postajo, nato pa z udobnim vlakom še dobro uro vožnje in spet sva nazaj v Ljubljani. Lepo preživeta velikonočna nedelja naju je napolnila z velikim zadovoljstvom nad videnim in doživetim, soglasno sva potrdila: "Krasen dan sva imela!"

Besedilo in foto: Tone Vidrgar