Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

Odpotovali smo na Portugalsko

V sklopu projekta Zanimiva popotovanja, ki poteka v AIA – Mladinskem centru Mengeš, nas je 9. februarja Marjan Ogrin popeljal po Portugalski.
Portugalska, dežela na jugozahodnem delu Iberskega polotoka, z eno samo sosedo Španijo, je bila vedno bolj odprta v svet na Atlantik, na morje. Spoznaval sem jo na turistično-pohodniškem popotovanju in odkrival dva njena obraza, enega po običajnih turističnih poteh, drugega pohodniško po notranjosti dežele  bolj intimno, oddaljeno od mestnega vrveža, ki se me je bolj dotaknila s svojo prvinsko nežnostjo. Tisti prvi del po bolj razvitem delu dežele, po večjih mestih in turističnih krajih predvsem ob obali, je bilo spoznavanje sodobnega življenja in razvoja. Tu je bivanje prijetnejše, sodobno, tu je veliko spomenikov preteklosti, predvsem iz zlate dobe portugalskega odkrivanja sveta. Drugi del je bolj tradicionalen, vase zazrt, samobiten  svet. Zasanjana gričevnata oziroma hribovita notranjost, kjer se je skorajda ustavil čas. Tu ni večjih mest in znamenitosti, so pa enkratna naravna okolja in čarobne vasice, prijazen in umirjen življenjski ritem. Ta del dežele je primeren za slikovite sprehode in pohode, tu lahko začutiš prvobitnost Portugalske.

Lizbona je največje portugalsko mesto, prestolnica, tu doživim prvi stik z zgodovino pomorskih osvajanj neznanih dežel, preko katerih je Portugalska obogatela in v tistem času postala pomorska velesila. Prav tako se tu prvič srečam z ažuleji, to je s ploščicami oblečenimi fasadami, in s posebnim načinom tlakovanja ulic, oboje pa je zapuščina Mavrov, ki so Iberski polotok obvladovali več kot 4 stoletja. Čudovita je Alfama, stari del mesta, pa stari enovagonski tramvaji, prav posebno je tudi vzdušje ob bližajočem se prazniku sv. Antona Padovanskega, znamenit  je  najdaljši evropski viseči most čez reko Tejo, ki državo deli na dva geografsko različna dela. Nekoliko severneje od prestolnice je še en presežnik, to je najzahodnejša točka celinske Evrope  Cabo da Roca, kjer pod visokimi klifi ob obalo buta Atlantik in obuja spomine na nekdanje pogumne pomorščake. V Sintri štrlita iz kraljeve poletne rezidence v nebo  dva izstopajoča stožčasta dimnika, vsaka od dvoran v njej pa ima svojo zgodbo. Čisto posebno energijo ima z obzidjem obdana vasica Obidos, ki so jo kralji kot poročno darilo darovali svojim nevestam, te pa so zanjo skrbno skrbele, tako ima ta še dandanes svoj prvobitni izgled. Alcobaça premore največjo cerkev v državi, zgrajeno v gotskem in dodelano do perfekcije v emanuelinskem slogu, z dvema sarkofagoma v njej je povezana zgodba o prepovedani ljubezni med Pedrom in Ines, ki tam čakata na sodni dan. Kdo še ni slišal za Fatimo, enega večjih romarskih središč krščanskega sveta, za katerega pravijo, da v njem, na ogromnem trgu, na mestu, kjer se je prikazovala Marija, vlada  posebno vzdušje. No,  sam sem začutil bolj turistično kot duhovno atmosfero. V Coimbri, rezidenci najstarejše portugalske univerze, se je bilo prav prijetno sprehoditi zvečer ob polni luni, bodisi skozi mesto ali pa po nabrežju reke Mondego in tam ob kozarčku »vinha verde« prisluhniti etno festivalu, ki se je prav takrat odvijal. Tu smo presekali turistični del s pohodom iz prvobitne vasice Piódao, med bujnim rastjem brnistre in evkaliptov, pa tudi vinogradov, v pogorje Serra do Açor. Sledila je vožnja s pisanimi čolni »moliceiros« po kanalih v Aveiru, portugalskih Benetkah, kar je bilo je svojevrstno doživetje, čolnarja sta med vožnjo razložila vse o tem, kako so tu živeli nekoč. Temperamentni Porto je drugo največje portugalsko mesto s čudovito tržnico, krasno železniško postajo, v mestu je mnogo cerkva, najbolj bogato je okrašena  cerkev sv. Frančiška. Z »Ribeire«, obrežja reke Douro, smo se z barko zapeljali pod zanimivimi mostovi in z reke občudovali mestne vedute. Mesto je res slikovito, polno motivov za fotografe.

Po Portu smo zavili v notranjost dežele, v njen prvobitni svet, v tradicionalnost, v zgodbo raziskovanj in doživljanja, sprehodov in pohodov in prijetnega vzdušja v kamnitih vasicah. V mestecu Amarante naj bi le prespali, vendar smo tudi tu naleteli na festival v čast sv. Gonçala, ki naj bi ženskam pomagal pri zanositvi. Iz Sabrose, rojstnega kraja Ferdinanda Magellana, znanega portugalskega navigatorja, smo se izgubljali skozi vinograde in cvetoče travnate pokrajine do Pinhãa ob reki Douro, kjer smo v »quinti« - kmečkem turizmu pokušali znani »portovec«. En  dan smo namenili pohodu po naravnem parku Serra da Estrela -Zvezdne gore in osvojitvi najvišjo goro celinske Portugalske vrh - Torre. Nato skozi granitne vasice Penedono, Sortelha, Penha Garcia do najbolj znane Monsanto podoživljamo tradicionalno življenje prebivalcev v njegovi samobitnosti. Tu je res vse iz granita, hiše, ograje, tlaki, obzidja, utrdbe, vse je povezano v skladnost, da ne veš, ali raste hiša iz kamna ali kamen iz hiše. Na poti proti jugu države se spustimo v bolj suhe ravnice, kjer za razliko od severnejših vinorodnih pokrajin  rastejo hrasti plutovci in kjer so kamnolomi belega zlata - marmorja. Bolj na hitro spoznamo Castelo Branco, Estremoz, v Evori primerjamo antiko in srednji vek, saj skupaj stojijo ostanki rimskega templja in gotska katedrala. V tej pokrajini so znani ostanki megalitske civilizacije iz obdobja neolitika, v Carapitu pa si ogledamo dolmen in v Almendresu menhirje, nekakšne Stonehenge. Popotovanje zaključimo čisto na jugu države v najbolj turistični pokrajini v Faru, mestecu ob močvirskih zatokih in zato polnih štorkelj. Vendar ne občepimo na kakšni hotelski plaži, dan preživimo na zapuščenem otočku v bližini in se imamo krasno.

In kaj je skoraj obvezno poskusiti na Portugalskem? Od kulinarike  »queijadas« - male sirove pite, »ginjinho« - višnjev liker v majcenih skodelicah iz čokolade, »ovus moles« - jajčne rumenjake s sladkorjem, skrite v ovoj iz beljakov, »tripas do Porto« - vampe po portsko. Od glasbe pa »fado«, otožno in hrepeneče petje ob glasbeni spremljavi, vendar ne v Lizboni, kjer je turistično naveličana, pač pa v kakšnem manjšem kraju, kjer jo ob večerji zapojejo intimno in iz srca doživeto.

Besedilo: Marjan Ogrin

Foto: Marjan Ogrin, Anže Lustek

Oglejte si tudi