V obdobju zadnjih nekaj desetletij sta se razumevanje in pričakovanje glede vključevanja staršev v ustanove, kot je vrtec, precej spremenila. Od stroge prepovedi prihajanja staršev v vrtec do današnjega skoraj pretiranega sodelovanja in partnerstva.

Sodelovanje staršev ali skrbnikov in vrtca je pomembno predvsem zato, ker se z vzgojo otrok vsakodnevno srečujemo oboji. Z vstopom v vrtec otrok prehaja iz domačega, njemu znanega okolja v neznano socialno okolje. Otrok je takrat pod vplivom različnih dejavnikov, zato je pomembno, da se dejavniki iz obeh okolij približajo. To lahko dosežemo le z medsebojnim sodelovanjem staršev ali skrbnikov in vzgojiteljev, nikakor pa ne z medsebojnim poseganjem vzgojiteljev v domače okolje in staršev v vzgojiteljevo strokovnost.

Starši ali skrbniki se danes premalo zavedamo svoje vloge pri vzgoji otroka, predvsem v predšolski dobi, ko se gradijo temelji osebnosti, vzgojitelji pa smo le podaljšana roka njihove vzgoje in vključevanja otrok v družbene sisteme. Z ustrezno podporo avtonomnosti in strokovnosti vzgojnega kadra ter ustreznimi izobraževanji staršev ali skrbnikov (npr. šole za starše) lahko prispevamo h kakovostnejši vlogi staršev ali skrbnikov pri vzgoji njihovih malčkov. Prenašanje celotne vzgoje predšolskih otrok na vzgojne ustanove vsekakor ni cilj, ki bi mu starši ali skrbniki slepo sledili.

Vsi se strinjamo, da je tempo življenja živahen, da imamo veliko pripomočkov, ki otroku krajšajo čas in odvračajo pozornost, da je digitalizacija družbe prinesla tudi »otrokom zanimive« pripomočke, ki se danes mogoče dobro obnesejo, s psihološkega vidika pa strokovnjaki na veliko opozarjajo na negativne posledice v prihodnosti itd.

Ni dobro biti niti preveč zaščitniški. Pustite malčkom raziskovati, podarite jim sebe in ne računalnika ali pametnega telefona, vsak izlet z avtom, sprehod do vrtca ali domov je lahko trajnostni trenutek neprecenljive vrednosti. Včasih se nam zdi, da otrok potrebuje nešteto dejavnosti, resnično pa potrebuje varno domače okolje, v katerem lahko opazuje vsakodnevna opravila staršev ali skrbnikov in jih posnema. Nobena igrača ne bo nikoli bolj zanimiva od staršev. V igralnici ali telovadnici je lahko milijon igrač in rekvizitov, pa ne bodo nikoli nadomestili mamice in očka.

Podarite največ, kar lahko – prosti čas. Tako velika stvar, zanjo ni treba iti predaleč, nič plačati.

Le vzeti si ga je treba!

Besedilo:

Alenka Viriant-Stojanović