V to zanko smo tako ali drugače potisnjeni vsi, saj nam družba vsiljuje merila, ki v nas sprožajo ravnanja, ki jih sicer ne bi izvedli. Tako nenehno za nečim tečemo in hrepenimo. Primerjamo se z ideali, ki so nam jih ponudili drugi in jih ponotranjimo, da jih prepoznavamo kot lastne. Postanemo del igre "hitreje, višje, močneje" in se oddaljimo od svojega naravnega bistva.

Človek postane ujetnik samega sebe in lastnega nespoštovanja. Nekje v ozadju se bojimo, da bi zaostajali za drugimi, zato se ne zmoremo spoštovati, in zato si ne zmoremo zaupati. Kot zrcalna slika pa se podobni procesi odvijajo tudi navzven – ne zaupamo niti drugim. V nas se kopičijo strahovi oz. občutki, ki nas zaustavljajo pri ravnanju, ki bi ga narekovalo srce, ki je nevtralno, ki bi se vedno odločilo razumsko. Če so v nas filtri, ki izkrivljajo našo naravno frekvenco, potem signalov ne prepoznamo in se odločamo na podlagi omejitev, npr. tako da ugajamo, se podrejamo. Samo zato, da bi zadovoljili nekoga drugega. In to potem ponavljamo ... Morda se nekaj časa zavedamo, da to ni v naše dobro, a iz nevidnega labirinta ne izstopimo.

Vseeno obstaja tudi pot, na kateri vse to presežemo in se osvobodimo! Sprememba je možna le z dvigom zavedanja, procesom ponovne povezave s sabo. Z iskrenim soočenjem s sabo in srčno namero, da odvržemo nevidna bremena in delamo tisto, kar je prav in ne tisto, kar mislimo, da je prav. Ko se osvobodimo blokad, postanemo pretočni in nagrada pride v obliki notranjega miru in zdravja. Kdo si tega ne bi želel?

Besedilo: Bogdan Rahten v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš