Na potopisnem večeru v organizaciji Kulturnega društva Antona Lobode je družina Potočnik – Maja, Hubert, Neža, Jan in Zala – predstavila svoje vtise s potovanja po Gruziji.

Potovanje so organizirali sami, z letalom so se odpravili v Tbilisi, tam najeli terensko vozilo in si že pred odhodom rezervirali prenočišča. Navkljub bogatim doživetjem so potovali cenovno ugodno.

Prva postaja je bil Tbilisi, prestolnica z 1,4 milijona prebivalcev. Maja Potočnik je predstavila kulturno in arhitekturno dediščino mesta, muzej z izjemnimi najdbami, med katerimi izstopa skoraj dva milijona let stara človeška lobanja. Navdušili so jih katedrala Sameba, veličasten kip Mati Gruzija, mestne termalne kopeli in propadajoče stavbe, ki kljubujejo času.

Gruzija si prizadeva za članstvo v EU, a kljub vlaganjem evropskih držav, ZDA in Kitajske ostaja država ekonomsko šibka. Revščina in prosjačenje sta pogosta, vendar domačini izkazujejo gostoljubje in toplino.

Pot jih je iz prestolnice vodila po gruzijski vojaški cesti čez prelaz, kjer so občudovali veličastne razglede na pettisočake in ledeniške reke, katerih volumen se ob taljenju poveča tudi za tisočkrat.

Dr. Hubert Potočnik je razkril bogastvo živalskega sveta Gruzije. Na Kavkazu so nekoč živeli tigri – zadnji je bil ustreljen leta 1926 – etruščanski volkovi, gepardi in antilope.

Neokrnjeno naravo na območju Kavkaza sta predstavili Neža in Zala. Tam rastejo številne endemitske drevesne vrste, med njimi kavkaške jelke, ozkolistni javorji in orientalske bukve. Te so navdušile zlasti Jana. Zaradi težko dostopnega terena in pomanjkanja infrastrukture narava na tem področju ostaja skoraj nedotaknjena.

Gruzija zaradi številnih ledeniških rek, ki zagotavljajo vodno energijo, gradi številne hidroelektrarne. Podnebje je subtropsko, kar omogoča pridelavo oreščkov, zlasti orehov in lešnikov, ki so pomemben izvozni artikel. Poznajo tudi okoli 500 vrst vina, ki ga izvažajo v Rusijo. 

Na meji s Turčijo so proti koncu potovanja obiskali jamsko mesto, vklesano v kamnito steno, znotraj katerega so še danes ohranjeni vodni izviri in nekdanji samostan. Gruzija je bila skozi zgodovino na prepihu vzhoda in zahoda, kar se odraža v bogati kulturni dediščini. Pokristjanili so se že v 4. stoletju, knjige v gruzijskem jeziku pa so nastale že v 8. stoletju. Gruzijska pravoslavna cerkev je ena najstarejših na svetu.

Dežela ob Kavkazu se sooča tudi z izzivi. Odcepila se je od Sovjetske zveze, gospodarska slika in življenje pa ostajata slaba. Izvažajo baker, ki ga predelujejo, in predelane avtomobile, kupljene kot odslužena vozila, ki jih nato izvažajo predvsem v Azijo. 

Gruzija je družino Potočnik s svojo edinstvenostjo očarala. Potopisni večer je bil pravo okno v to čudovito deželo in zaključek nepozabnega popotovanja, ki je obiskovalce navdihnilo za raziskovanje te čudovite kavkaške dežele. 

Besedilo: Nataša Vrhovnik Jerič

Foto: Arhiv družine Potočnik