Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

V spomin

Franc Vrankar 1928-2019

Franc je imel dober spomin. Velikokrat je pripovedoval o težkih, pa tudi o veselih dogodkih iz svojega življenja. 

 

Rodil se je vasi Gradišče v Tuhinjski dolini na kmetiji pri Velikem Homarju. Na njej sta gospodarila oče Anton in mama Marija. Poleg Franca se je rodilo še 6 otrok. Že v zgodnji mladosti je imel smolo, da si je pri 4 letih, ko je v otroški igri skočil s kozolca, zlomil kolk. Ta noga mu ni zrasla tako kot zdrava in bila je krajša za poldrugi decimeter.

 

Za družino je bila usodna druga svetovna vojna. V vasi tik pod Kostavsko planino so se skrivoma ustavljali partizani. Doma so jim pekli kruh in dajali živila. Franc se je čudil: "Kje pa je kruh?" Pa so rekli: "Pozabi. Bodi tiho!" V marcu 1942 so partizani bivali v eni od hiš v vasi. Bili so izdani, a o tem tudi obveščeni. Zato so se umaknili. Nemci so pridrveli v vas, našli niso ničesar, vendar so z mučenjem izsilili priznanja. Zajeli so Francetovi sestri Cilko in Marijo, svaka Miho in njegovega brata Jožeta in jih aprila kot talce ustrelili v Mathausnu. Brat Miha se je umaknil v partizane, vendar je tri mesece kasneje, tudi ta zaradi izdaje, padel. 

V juliju 1942 pa je prišel pogrom. Nemci so se zgrnili v vas. Očeta Antona in dva njegova brata so, tako kot vse moške v vasi, starejše od 15 let, ustrelili v noge, zmetali v hiše in hiše zažgali. Požgali so celo vas. Mamo Marijo, Franca ter sestri Kati in Julko pa so odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo. Sledilo je trdo delo v tovarni in na polju. Hrana je bila slaba, cvetačna juha dan na dan. Te pozneje ni maral. Strašil jih je tudi pogled na sosednjo tovarno, kjer so iz nje podnevi vozili nove tanke in vanjo ponoči razbite v popravilo. 

 

Vrnili so se avgusta 1945. Franc, imel je smisel za humor, je večkrat dejal: "Ko smo prišli domov, me je domača krušna peč opekla." in dodal: "Na njej so rasle koprive." Prostor so dobili pri sorodnikih v Starih selih. Več kot dvajset jih je živelo v eni hiši. Ker niso imeli dovolj posode, so kuhali dvakrat. Najprej so dobili hrano otroci in starejši, nato so pomili in skuhali še za ostale.

 

Sčasoma so obnovili dom v Gradišču. Kmetijo je prevzela sestra Julka. Franc pa je želel stopiti na svojo pot. Ko je leta 1961 v Kmečkem glasu prebral, da v Semesadiki v Mengšu iščejo delavce, se je prijavil. Ker je bil invalid, je bil sprejet pogojno. Pa se je izkazal in dobil stalno zaposlitev. Rad je delal v drevesnici in sušilnici, saj je bilo delo povezano z naravo.

 

Preselil se je v Mengeš. Kmalu je v podjetju dobil najemno sobico. V Mengšu je spoznal Kristino. Domačiji so rekli pri Tinčet. Poročila sta se leta 1967. Z ženo sta ustvarila topel odnos. Kmalu se jima je rodila hči Darja, nato še Metka. Poleg službe sta skrbela še za majhno kmetijo; eno kravico in malo polja. Franc je bil pri delu preudaren, umirjen in vztrajen; delo na zemlji in v gozdu ga je izpolnjevalo. 

 

Podrla sta obstoječo hišo na Glavnem trgu in na istem mestu zgradila novo. Žal se je pri tem zgodila nesreča, železna palica se mu je zasadila v trebuh. Vse do upokojitve je imel težave, v petnajstih letih je bil kar devetkrat operiran. Težaškega dela v službi oslabljeno telo ni preneslo. Takrat je imel veliko oporo v ženi. 

 

Življenje je teklo, začel je dobivati vnuke in vnukinje. Vesel je bil Denisa, Mateja in Urške ter Mitje, Mihe, Mance in Maruše. Ko so otroci prihajali iz šole, so se vedno ustavili pri njima. Bila sta blaga in jim pustila, da so se brezskrbno igrali. Še posebej radi so namesto njiju hodili v trgovino, saj sta jim dovolila, da so vedno nekaj malega kupili tudi zase. 

 

V starosti je Francu zbolela žena. Takrat je on prevzel skrb zanjo. Ji kuhal, jo hranil, skrbel za zdravila. Imel je red, vstajanje vedno ob isti uri, kosilo vedno ob dvanajstih. Vrnil ji je njeno skrb, ki je je bil sam obilo deležen. Po 10 letih mu je umrla v naročju. 

 

Franc je bil dober človek. Do vseh je bil prijazen, vsem je rad ustregel. Prvo vprašanje, ko si prišel k njemu, je bilo: "Ali si lačen, ali si žejen?" Vedel je, kaj pomeni biti lačen. Za vsako stvar se je zahvalil: "Hvala, ker ste prišli". Kljub težavam v življenju je bil vesele narave, nikoli ni vpil, otrok ni kaznoval. Posebej dober je bil do vnukov, zanje je imel vedno pripravljeno čokolado. In kadar je druge zadela nesreča, jim je dejal: "Življenje mora iti naprej in ne smete jokat".

 

Najraje je poslušal narodnozabavno glasbo. Vnuku je kupil harmoniko. Tudi v starosti je redno prebiral časopise, intenzivno je spremljal politiko. Za bistrost možganov pa je sestavljal zelo zahtevne puzzle.

Ve pa ljudski glas povedati, da sta njegovi hčeri vsak dan, enkrat ena, enkrat druga, navsezgodaj zjutraj prihajali k njemu, da sta mu pomagali pri negi žene in tudi kasneje, da sta ga oskrbeli s potrebnim. Tudi njegove vnukinje, same že v srednji šoli, so prihajale k njemu, da so skupaj skuhali kosilo. Malo je družin, ki so tako močno povezane. 

 

In če se v nekrologu sprašujemo, kaj je nekdo naredil v svojem življenju, da se ga velja spominjati, lahko za Franca rečemo, da je kljub hudim izkušnjam v drugi svetovni vojni, ali pa ravno zato, ustvaril srečno družino. In to je velik prispevek k srečnejši družbi.

 

Besedilo in foto: mag. Mirjan Trampuž, Združenje ZB NOB Mengeš

Oglejte si tudi