To je prva kitica naše pokljuške himne, ki sta jo sestavili Maja Janežič in Maruša Dimc. Prepevali smo jo kar pet dni. A zakaj? Ker smo se 51 otrok in 8 vzgojiteljic iz Vrtca Mengeš tretji ponedeljek v februarju zgodaj zjutraj odpeljali proti Pokljuki. Poleg kovčkov z oblačili smo imeli v avtobusu tudi vreče s smučmi, pancerji in čeladami. Ob prihodu pred Hotel Pokljuka nas je pričakalo pravo zimsko vreme – ogromno snega in nizke temperature. To otrok ni ustavilo, da se ne bi popoldan preoblekli v smučarska oblačila, si nadeli svoje ali izposojene smučarske čelade, pancerje in smuči ter pokazali, kaj znajo. Po dobrih dveh urah so bili, glede na svoje predznanje, razvrščeni v smučarske skupine. Po večerji, tuširanju in branju pravljic so mali smukači vriskači hitro zaplavali v  deželo sanj. Zjutraj jih ni bilo treba buditi, hitro so bili urejeni in ob 10. uri so že v polni pripravljenosti stali v krogu na smučišču ter se ogrevali ob prepevanju pesmice o pingvinu. Že prvi dan so si zapomnili imena svojih smučarskih učiteljev, jih poiskali na smučišču in se skupaj z njimi odpravili novim snežnim zmagam naproti. V sredo se je večina otrok z vlečnico, ki smo ji rekli ˝krožnički˝, samostojno povzpela na hrib. Najboljši so šli do vrha, malo manj pogumni pa do polovice hriba. Ampak tudi ti so v naslednjih vožnjah premagali strah in prišli do najvišjega vrha vseh vrhov na smučišču pri Hotelu Pokljuka. Najboljša skupina je v sredo začela uporabljati palice, drugi pa so si pomagali z obroči, se vozili v parih, delali ˝pice˝ in se vozili v ˝pomfriju˝. Nekaj otrok se je varno počutilo na srednji vlečnici in so tam postali mojstri zavijanja in ustavljanja. Ves vloženi trud je bil poplačan v petek, ko je bila v toplem in sončnem vremenu izvedena tekma v paralelnem slalomu. Zmagali so prav vsi in si zaslužili velike medalje. S ponosom so jih nosili okoli vratu prav do Mengša, kamor smo se vrnili po kosilu. Seveda pa nismo samo smučali. Igrali smo se v celem snegu, delali rove in angelčke, se dričali s tubami, plesali na pravi smukaški zabavi in se, ko je bila najbolj temna tema, odpravili na sprehod z lučkami. Opazovali smo biserčke na snegu, sledi živali, ratrak, ki je pripravljal smučišče za naslednji dan in se, ko smo zatemnili lučke, zazrli v nešteto zvezd na jasnem nebu. Otroci so stkali nova prijateljstva, postali so še bolj samostojni, uživali na pravem, belem in mehkem snegu, predvsem pa smo se imeli lepo. Ob vrnitvi v Mengeš nas je poleg staršev in drugih sorodnikov pričakala prava pomlad in naznanila, da se bomo kmalu igrali v gozdu in njegovi okolici. Adijo zima in dobrodošla pomlad!

Besedilo: Ksenija Grm

Foto: Ksenija Grm