Prvega ne pozabiš nikoli …

Na prvi CIOFF festival Mladinske folklorne skupine Mengeš bi se morali odpraviti že leta 2020, a je bil zaradi znanih kovidnih razlogov takrat odpovedan oziroma, kot so nam zatrdili organizatorji, prestavljen. Tudi v naslednjih letih, 2021 in 2022, festivala ni bilo mogoče izvesti, tako da smo novice iz Indonezije z nestrpnostjo pričakovali v začetku leta 2023, ko je končno prispelo formalno povabilo.

Naj se festival začne …

Program je bil vse dni festivala zelo natrpan, aktivnosti so si sledile od jutra in vse do večernih nastopov na velikih odrih. Na festivalu nastopamo skupaj z Uzbekistanom, Indijo, Mehiko in skupino iz Indonezije z otoka Sumatra. Med zanimivostmi programa naj omenimo povorko, sprejem pri županji, sajenje dreves v znamenju povezanosti in trajnega spomina na festival, delavnico s študenti in dijaki ter promotorji turizma, na kateri predstavimo Slovenijo in slovensko kulturo, ter kar nekoliko mistični večerni sprejem v svetišču Kayangan Api, kjer gori večni ogenj – pojav vulkanskega izvora, saj gori plin, ki prihaja na površje iz podzemlja in ga nič ne pogasi.

Druženje in sodelovanje med skupinami je bilo res prisrčno …

Za kar so poskrbeli že organizatorji, saj je bilo za vse skupine v prvi vrsti odlično poskrbljeno že med nastopi. Vedno so bili v ospredje najprej razporejeni nastopajoči in šele potem ostali gledalci. Po nastopih je bil vsak večer organiziran še t. i. Country Night, kjer se je vsaka država udeleženka predstavila s svojimi plesnimi točkami, učenjem plesov, kulinariko in zabavo za vse. Zanimivo je bilo plesati in spoznavati mehiške, indijske, uzbekistanske in indonezijske ritme ter plesne prvine. Obilo veselja je bilo tudi ob naših ritmih valčka in polke, še posebej zanimiv jim je bil »beksl«, saj se od metle kar niso hoteli ločiti.

Hrana …

Hrana dobra, ampak huuudooo začinjena. Stalni spremljevalec vseh obrokov je riž, tudi za zajtrk. Od mesa je največ piščanca, rib in rakov, včasih govedina. Ker je Indonezija muslimanska država, svinjine v vsem času festivala nismo videli. So se pa zelo potrudili in nam postregli tudi s testeninami in krompirjem. Poleg klasičnega tropskega sadja smo spoznali še zvezdasto sadje, ki je ime dobilo po svoji obliki zvezde, ko ga prerežeš, ter več vrst sadja guaua, ki še najbolj spominja na vrsto trde hruške. Na plantaži Belimbing so nam pripravili lep sprejem, kjer smo si sadje lahko prosto nabrali na drevesih.

Turizem in ogled znamenitosti …

Vzhodna Java je dežela vulkanov in ena največjih svetovnih znamenitosti je opazovanje sončnega vzhoda na robu velikega kraterja vulkanskega sistema Bromo. Proti vrhu razgledne točke se vije dolga vrsta džipov, do samega vrha je bilo treba še malo zagristi v strmino. Od tu dalje zmanjka besed, govorijo le še slike in občutki ob opazovanju lepot vulkanske pokrajine ob sončnem vzhodu.

Ogledi mestnih znamenitosti Bojonegora in Surabaye, rafting na prekrasni reki in kanjonu s slapovi Pekalen, snorkljanje na obali otoka Gilikepatang in bivanje v resortu v bližini mesta Probolingo so sklenili to lepo izkušnjo naše skupine.

Še sklepna misel ob zaključku festivala …

Že prvi stik z domačini je bil nekaj posebnega – iskreno veselje, prisrčnost, gostoljubnost in hvaležnost, da smo vsi skupaj del velikega dogodka. Lepa dežela, čudoviti ljudje, zanimive folklorne skupine z različnih koncev sveta in izvrstna organizacija domačinov z dobro predstavljenimi običaji so se stkali v nepozabno zgodbo, ki smo jo imeli čast soustvarjati.

Besedilo: Boštjan Svete

Foto: Mladinska FS Mengeš