Že ime dežele zveni avanturistično. Neskončne stepe, konji in prijazni ljudje. Po petih dneh vožnje z vlakom prispem v Ulan Bator, glavno mesto te ogromne države, in to ravno v času Naadama, najbolj znanega mongolskega festivala, ki ga nekateri imenujejo tudi nomadske olimpijske igre. Lokostrelstvo, konjske dirke in rokoborba so trije najpomembnejši mongolski športi. Ker so ceste in javni prevozi zelo slabi, se odpravim na 27 dni dolgo turo z zanesljivim ruskim džipom in najetim voznikom. Pot nas vodi proti severozahodu do jezera Khovsgol, drugega največjega jezera v Mongoliji. Od tam pa na dolgo vožnjo proti zahodu. Na poti srečujemo prijazne domačine, ki nas vabijo v »gere« – njihove domove, obdane z velikimi čredami živali, predvsem koz, ovc in konjev. Povsem na zahodu se odpravim na petdnevni treking v narodni park Altai Tavan Bogd. To je bil drugi najlepši del poti. Prvi je bil vsekakor popoln sončni mrk, ki sem ga opazoval na zahodnem delu Mongolije, tik ob meji z Rusijo in Kitajsko. Z zahoda pa ponovno nazaj proti glavnemu mestu Ulan Bator, kjer se potovanje tudi konča.