Eden od planiranih dogodkov TD v mesecu septembru, poleg Dobenskega praznika, in je tudi odpadel, je bila predstavitev druge knjige naše sokrajanke Frančiške Hunjet, ki jo je izdala junija letos, to je tudi razlog, da se o Francki znova piše. Nekaj je bilo napisanega o njej že v lanski septembrski izdaji Mengšana. Svoje zgodnje otroštvo je opisala v prvi knjigi, ki jo je izdala lansko leto, Moje življenje na papirju. Pod naslovom, polnim simbolike je razložila, zakaj jo papir resnično spremlja vse življenje. Spisi v osnovni šoli so bili otroška radost, ki je kasneje prerasla v skorajšnjo zasvojenost. Še danes ji je papir sredstvo, na katerega prenaša vse dobre in slabe stvari, ki se ji v življenju dogajajo. Ne glede na to, kaj se je dogajalo v njenem življenju, je vseskozi pisala. Začela je s prozo, a je kmalu ugotovila, da so rime tisto pravo izrazno sredstvo. Pravi: »Rime imajo dušo, pesem zdravi.« Kdor je bral pesmi iz njene prve knjige, posvečene njenemu očetu,  je morda ugotovil, da so pesmi mračne, tesnobne, a vsaka se konča z nekim upanjem, s svetlobo vzhajajočega sonca, njene pesmi razodenejo vso globino vzponov in padcev, ki jih prinaša življenje.

Ob izdaji prve knjige je obljubila nadaljevanje in sedaj je tu. Kot da obljuba dela dolg, je naslov spet simboličen, In beseda je meso postala. Knjigo, v kateri je zbranih 111 pesmi, je posvetila svojim trem sinovom, ki so ji poleg njenega očeta uokvirili  življenje, oni so bili zdravilo za vse, kar se je slabega zgodilo. Tudi te pesmi izražajo njeno pestro, veselo in žalostno življenje, kot sama pravi: »Med rožami raste trnje, ki ne rani samo rok …«, izražajo tudi ljubeč odnos do narave, so pesmi o trenutkih in dogodkih, ki se vtisnejo v dušo. Pravi, da je sedaj tipkovnico zaklenila, da ne piše več. Knjiga pa se konča z: »Nikoli ne reci nikoli«, a kot trdi: »Vse dobre stvari so tri …«

Pivovarna Union, v kateri je službovala 37 let, je bila njen drugi dom. Še danes ima rajši rdečo barvo, kot zeleno. 40 let že živi na Dobenu, od tega je deset let prava krajanka s stalnim bivališčem. Živi v našem prostoru, z nami, vedno pripravljena na sodelovanje in pomoč, piše za prijatelje, znance, sosede. Pravi, da s tem prelaga breme, ki včasih okupira dušo in morda bo to njenim vnukom zadnja zapuščina.

Franckina pesem »Osama« je bila nagrajena v knjižnici Domžale na nagradnem natečaju 21. marca, ko praznujemo svetovni dan poezije, z naslovom »Poezija zdravi«. 

Besedilo in foto: Tone Vidrgar

OSAMA

Pogrešam vas ljudje.

svet surov in grd je.

Ko marec že cveti,

v srcu pa pomladi ni.

Opustele so poti

a mi skrivamo oči.

Kot da je še vedno šala,

pustna maska je ostala.

Rokavica oblekla je desnico, 

kot želela skriti bi resnico.

Pošiljam vam pozdrave

v dolino in višave.

Upanje pošiljam vam, 

saj že jutri nov bo dan.

Takrat sneli bomo maske

in pozabili grde praske.