Pavle Kosec, glasbenik, pianist, aranžer in harmonikar je bil v povojnih letih pomemben soustvarjalec slovenske narodnozabavne glasbe. Že v mladih letih je odlično igral na harmoniko, tako na diatonično kot na klavirsko. Skupaj z bratom Milošem sta bila na tekmovanju harmonikarjev iz vse Slovenije na takratnem ljubljanskem Velesejmu v letih 1932, 1934 in 1935 zmagovalca. Po vojni je kot glasbenik deloval v Frontnem gledališču 15. brigade, kjer je že imel prvi ansambel podoben poznejšim narodnozabavnim zasedbam. Po demobilizaciji je dokončal študij klavirja in teorije ter klarineta. V letih 1949 do 1953 je poučeval na glasbeni šoli v Domžalah. Bil je soustanovitelj in prvi ravnatelj Glasbene šole Mengeš. V letih 1953 do 1959 je ogromno pripomogel k uveljavljanju te ustanove, ki je bila v tistem času med prvimi v Sloveniji. Ves čas je poučeval klavir in klarinet, pozneje pa tudi harmoniko. V času njegovega delovanja v Glasbeni šoli Mengeš se je pri njem izšolalo več kot petsto učencev. Kot ravnatelj šole je ustanovil in vodil več kot dvajset let harmonikarski orkester, za katerega je napisal veliko izvirnih skladb in priredb. Danes to tradicijo orkestra nadaljuje Harmonikarski orkester KD Mihaelov sejem Mengeš.

Prvi narodnozabavni ansambel sta z bratom sestavila že takoj po drugi svetovni vojni. Kot harmonikar je že pred začetkom nastanka ansambla Avsenik igral na Radiu Ljubljana. Spremljal je različne pevce, kot na primer Danico Filipič, Franca Korena, Vilmo Bukovec in druge. Takoj ko so se na radiu pojavili Avseniki, je Kosec leta 1954 tudi sam ustanovil ansambel Vandrovčki, za katerega je napisal tudi lastne skladbe. Po dveh letih se je kot harmonikar pridružil ansamblu Veseli planšarji, s katerimi je igral pet let. Za ta ansambel je napisal okoli osemdeset izvirnih skladb in veliko priredb narodnih pesmi. Kasneje je ustanovil čisto svojski ansambel – Veseli kosci, ki so ga sestavljali harmonika, tri orglice in kitara. Pavle je prvi pri nas vpeljal v to zvrst glasbe pevski tercet že leta 1960, še pred Avsenikovim tercetom. S tem ansamblom je poleg številnih koncertov v Sloveniji za radio in televizijo posnel kar petindvajset koncertov. Žal je bilo delo Pavla Kosca, glasbenega inovatorja in pedagoga, kar preveč prezrto. Dejstvo je, da je deloval v obdobju porajanja Avsenikove in Slakove glasbe. Za svoje delo kot pobudnika glasbenega šolstva v Mengšu in Domžalah ter za aktivno sodelovanje v amaterskih glasbenih skupinah v Mengšu je prejel Kersnikovo plaketo in nagrado od Kulturne skupnosti Domžale.

Prva sogovornica tokratnega srečanja je bila gospa Mila Živulovič, učenka in pozneje tudi sodelavka Pavla Kosca. Veliko zanimivega je povedala o šolanju v glasbeni šoli, kjer je bil njen mentor Pavle Kosec. Ker v tistem času še ni bilo kopirnih strojev, so si morali note prepisovati ročno. Spomnila se je tudi na harmonij in električni klavir, ki sta bila v tistih časih prava redkost. Po njenih besedah se je pod Koščevo navidezno strogostjo skrivala zelo tenkočutna in nežna duša.

Tudi naslednji gost, Ciril Jerman, nekdanji član Simfoničnega orkestra RTV Slovenije, je nanizal kar nekaj zanimivosti o Pavlu Koscu iz časov, ko je igral kot orgličar in kontrabasist pri njegovem ansamblu. Predvsem je izpostavil, koliko napora je bilo treba vložiti za brezhibno igranje pri snemanju na radiu. Ni bilo »playbeka«. Igrali so v živo. Žalosti ga tudi, da je večina posnetkov ansambla Veselih koscev zbrisana. Po njegovem mnenju je bila Koščeva glasba z orglicami namenoma utišana v prid promoviranju klavirske in diatonične harmonike na radiu. V tistem času je bil na radiu glasbeni urednik Vilko Ovsenik. Vesel pa je, da je leta 2006, po dolgem premoru, spet nastal ansambel z orgličarjem Marjanom Urbanija.

Vodja sekcije harmonikarjev KD Mihaelov sejem Robi Stopar se tudi zelo živo spominja začetkov učenja harmonike pri prof. Pavlu Koscu. Po njegovi zaslugi je namreč prišel do dveh harmonik hkrati. Klavirsko mu je priporočil Kosec, za diatonično pa je naprosil svoje starše v zameno za odličen učni uspeh. Da igra Robi tudi diatonično harmoniko, profesor ni vedel, a je to dejstvo navdušeno sprejel.

O svojih spominih na Pavla Kosca je spregovorila tudi njegova hči Dušica Kosec, ki se je večernega pogovora udeležila skupaj s svojim sinom Davidom.

Jože Vahtar je ob predvajanju krajšega filma predstavil vizijo načrtovanega Interaktivnega glasbenega centra – muzeja v Zajčevi vili, na Trdinovem trgu v Mengšu. Center naj bi mengeško in slovensko narodnozabavno tradicijo še bolj utrdil na slovenskem in evropskem glasbenem zemljevidu. Center oziroma muzej bi bil vsekakor pomemben turistični potencial v prihodnosti za občino Mengeš.

Ob zaključku prireditve se je predsednica Turističnega društva Mengeš Zorka Požar zahvalila vsem sodelujočim v pogovoru, harmonikarjem KD Mihaelov sejem za glasbene vložke in številnemu občinstvu za obisk, med katerimi je bilo precej vidnih glasbenih, kulturnih in političnih delavcev Mengša.

Besedilo in foto: Miha Požar