V prijetnem okolju ob Kamniški Bistrici, nedaleč od mostu, ki jo prečka, so si člani Društva Šola zdravja uredili ličen kotiček – tam je s prodom in rožami  omejen prostor za vadbo, kamnita klop z napisom Šola zdravja, nekaj ptičjih hišic, ki vabijo leteče pevke, da se odpočijejo in kakšno pokomentirajo ob pogledu na vadeče v oranžnih opravah. Skupina šteje dobrih 40 članov med katerimi so dobro zastopani tudi moški člani. Med njimi je tudi 92 letnik Ivan Kralj, ki vadi že peto leto. Povprašala sem ga, kaj bi nam o tem lahko povedal. Kot otrok je telovadil pri Sokolu potem za vadbo ni bilo časa, saj je bilo treba veliko delati. Bil je samostojni obrtnik - mlinar, zdaj mlin vodi starejši sin. Pravi, da je bilo včasih ob Kamniški Bistrici 45 mlinov, po 2. svetovni vojni jih je ostalo še 20, danes pa deluje samo še njihov mlin. Za Šolo zdravja je izvedel po naključju, na jutranjem sprehodu, potem se je opogumil, šel pogledat in ugotovil, da je to ravno prav zanj. Prej je zjutraj rad poležal do 9. ali 10. ure, zdaj ga veseli vstati zjutraj, iti na svež zrak, potelovaditi in se družiti s prijaznimi ljudmi. To je dobro za telo in dušo. Poleg tega ga zanima še veliko drugih stvari: skrbi za kure, goji rože, rad hodi in še posebej rad rezbari v lesu iz katerega izdeluje različne okvirje iz lesa lipe in hrasta. Lani je izdelal okvir za ženino sliko, a so otroci želeli imeti oba starša v okvirju. Sinovoma bo za okroglo letnico (starejši sin bo napolnil 60, mlajši 50 let) izdelal okvir za ogledalo. Očala nosi samo za branje, za vožnjo jih ne potrebuje. Gospod Ivan pravi, da je še svojega prijatelja vabil k vadbi, a vendar se ta ni mogel sprijazniti, da bi moral vstajati že ob sedmih zjutraj. Navsezadnje se vsak sam odloči, kako bo izrabil svoj čas. O življenju Ivana Kralja je izšla tudi knjiga. Imel je napeto in delovno življenje tako da kakšnega recepta za zdravo in lepo starost nima. Dobro je, če je človek vesele naravi in se trudi živeti zdravo, a vendarle ima pri tem tudi sreča svoje prste.

Druga najstarejša v skupini je gospa Pavla Jašovec (84 let), simpatična gospa snežno belih las. Tudi ona telovadi od začetka, torej že pet let. Za Šolo zdravja je izvedela po naključju, a je vztrajna in le redko kdaj umanjka. Enako velja za Ivana Kralja, ki ga ne ustavi ne dež, ne mraz.  Kako se je vse začelo v Radomljah nam pove Matjaž Capuder, predsednik Društva upokojencev Radomlje, ki je zaslužen za začetek delovanja in propagiranje Šole zdravja med upokojenci. Zakonca Kati in Vinko Pele sta dve leti hodila na vadbo Šole zdravja na Viru, potem sta se odločila, ob spodbudi Matjaža Capudra, ustanoviti skupino v Radomljah. Matjaž Capuder pravi, da imajo v skupini štiri vaditeljice, ki se pri vodenju vadbe izmenjujejo. Kati je ena izmed njih. Vreme jih ne ustavi: telovadijo tudi v dežju, če ta ni premočan, včasih gredo z dežniki na sprehod, v največji ujmi pa se skrijejo v najbližji bife. Pavla ima težave s sklepi in ji tovrstno gibanje zelo ustreza. Doma imata Ivan in Pavla podporo domačih,  veseli so, da njihovi starši ali stari starši hodijo telovadit. To jih ohranja gibčne in jih varuje pred demenco. Tudi Pavla vrtnari, je rada na zraku, skrbi za sadovnjak, obrezuje grozdje in prideluje vino. Živi z vnukom in ji ta pomaga, ko je potrebno. Ker rada poje, se vedno pridruži petju v skupini. Radomeljsko himno sta napisala Janka Jerman in Matjaž Capuder, glasbo so si sposodili pri ljudskih slovenskih pesmi. Matjaž pove, da društvo sodeluje tudi z vrtci in s šolami, saj se jim otroci radi pridružijo pri razgibavanju. Ob uri ko telovadijo, je ob Kamniški Bistrici najbolj mirno: šolarji so v šoli, zaposleni so v službah, malčki pa v vrtcih. Na vprašanje, zakaj se moški manjkrat odločajo za vadbo Matjaž pove, da le ti začnejo z vadbo na povabilo soprog - te se vključijo prve, potem pa pritegnejo še partnerje. Odvisno od tega, če so samski ali v paru. V skupini je kar nekaj vdov in vdovcev, je pa prvih več. Glede na slovensko povprečje je v njihovi skupini vseeno moških več kot drugod, Ivan Kralj je ocenil, da jih je vsaj 2/5.

Kot drugod v Šoli zdravja, je tudi v Radomljah začutiti zadovoljstvo in veselje ob vadbi in druženju, ne glede na leta, vreme, status – vsi so enako dobrodošli. Če še niste njihov član in živite v Radomljah ali drugod, kjer obstaja vaditeljska skupina, je zdaj priložnost, da se jim pridružite. Naj vas aprilski dež ne ustavi!

Besedilo in foto: Miomira Šegina, za Društvo Šola zdravja