Namesto na Kačji rob je nekako naneslo, da smo se odpravili do Možica.

Modrina nad nami, belina naokoli, družba nasmejanih rdečeličnih obrazov pa med nami. Pisala se je prava zimska poezija, vse od parkirišča na Bohinjskem sedlu do grebena pri Možicu, tik nad vojaško kasarno, kjer smo bili poplačani s prelepimi razgledi.

Martinčkanje in okrepčilo pri kasarni, na razgledni točki pa ženski (starejši) del navdušen ("fotkanja" seveda ni manjkalo), mlajši del pa v pričakovanju hitrega spusta s pomočjo lopatk. A v enem glasu lahko rečemo, da je vseh osem "otrok" pri povratku raztrosilo razigrano energijo, zaključilo pa s premočenimi spodnjicami in se prepustilo okusom Škofjeloškega, v mislih pa je bilo le: "Zakaj prehitro minejo taki dnevi?"