Knjiga Petre Kušar prinaša pogovore s srčnimi ljudmi, ki navdihujejo, odpirajo nova obzorja in vabijo k pristnejšemu stiku s seboj, naravo in drugimi. V prvem delu osvetljujejo različna področja življenja – od poroda, vzgoje, šolstva, dela, zdravja do osebnostne rasti in smrti. Drugi del pa prinaša ganljive zgodbe ljudi, ki so se iz težkih preizkušenj podali na pot osebnega poslanstva.

Knjiga nas spomni, da prava razvitost družbe ni v tehnologiji in materialnem obilju, temveč v okolju, ki spodbuja celovit človekov razvoj – telesni, čustveni in duhovni.

Nekaj citatov iz knjige:

Violeta Bulc: Z ostalimi živimi bitji bi se morali naučiti sobivati, ne pa težiti k njihovemu nadvladanju. Človek mora nehati obvladovati naravo. Naučiti se mora z njo resno sodelovati in sobivati ter se pri tem prilagoditi določenim pravilom, ki veljajo na planetu Zemlja.

Anton Komat: Resnično sem imel dovolj laži o kemijski in biološki varnosti državljanov, ki so jih oblasti neprestano trosile. Kar se tiče prehranske varnosti, pa je nedvomno največja laž, da je vse pod nadzorom, da je hrana v trgovinah varna in da moramo skrb za svoje zdravje zaupati odgovornim institucijam.

Sanja Lončar: V Sloveniji živimo na rajskem delu sveta, kjer je še vedno možno dobiti pristno hrano. To, o čemer lahko Američani samo sanjajo, je pri nas za vogalom. Še vedno gremo lahko s kanglico po mleko. Kokoši, ki nam dajejo jajca, lahko poznamo po imenu. Lahko sami sirimo surove izdelke. V nekaterih državah je to prepovedano. V teh norih časih je privilegij živeti v Sloveniji.

Uroš Dobnikar: Ljudje pričakujejo, da jim bo zdravnik pomagal, če zbolijo. Sami si namreč ne znajo pomagati, ne znajo preprečiti, da bi zboleli. Tak sistem bomo potrebovali toliko časa, dokler ne bomo začeli iskati drugih rešitev, poti nazaj k sebi in občutka, da znamo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje.

Karel Gržan: »Danes moramo sami iskati informacije za in proti, ki nam dajo misliti. Ne smemo si dovoliti, da nas ujamejo v nek mehurček resnice in da bi namesto nas mislili drugi. Če ne uporabljamo več lastnega razuma, ne moremo govoriti o tem, da smo še svobodni. Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. Predvsem pa moramo biti zelo previdni do izpostavljenih avtoritet, ki zahtevajo, da mislimo kot one.«

Sabina Košmrl: »Sistem funkcionira na način, da zbere množico mladih, jih strpa v okvirje in jih sili, da se nanje navadijo, da lahko v njih živijo tudi kasneje v življenju. Temu sistemu žal ni v interesu, da bi človek živel sebe in poslušal svoje srce.«

Milena Karanović: »Če živiš življenje nekoga drugega oziroma se zgleduješ po njegovi poti, se avtomatično oddaljuješ od lastne poti. Vse se začne s tem, da si vsak nalije čistega vina, se postavi na svojo pot in prevzame odgovornost za svojo svobodo in svojo rast.«

Andreja Cilenšek: »Ljudje se na koncu vračajo k preprostosti, v trenutke, za katere ni nujno, da so materialno zelo močni, so pa zanje posebni. Nekega gospoda, ki je ležal v postelji in ni smel več iz nje, sem vprašala, kaj si želi. Rekel je, da bi šel rad na balkon in gledal v nebo. Na koncu življenja se vračamo v pristnost v sebi. Prepoznamo malenkosti, ki dajejo smisel življenju.«