S pešačenjem so naši predniki premagovali številne ovire in se s tem najstarejšim načinom trajnostne mobilnosti povezovali, čeprav so bili za današnje razmere med seboj preveč oddaljeni. Za hip pozabite na romarje in popotnike, ki peš naredijo nekaj sto kilometrov na leto. Medvoščan Ladislav Vidmar se vsako leto poda peš na več tisoč kilometrov dolgo pot. Naslednje leto svoj pohod nadaljuje tam, kjer ga je prejšnje leto končal. Tako je že šel peš od doma do prvega konca sveta, in sicer je prehodil vso pot od doma do najbolj zahodne točke celinske Evrope na Portugalskem. Zatem se je podal še proti drugemu koncu sveta – Lhasi v Tibetu, vendar mu je zadnjo četrtino poti preprečila razglasitev pandemije. Nadaljeval je s častnim pohodom, ko je vsak dan neprekinjeno in skupaj tridesetkrat obhodil našo občino po njeni meji ob tridesetletnici rojstva Republike Slovenije ter se samo s tem podvigom približal prehojenim dva tisoč kilometrom. Letos pa se je aprila podal iz najbolj južne točke Italije na Siciliji proti domačim Žlebom. »V sandalih po škornju domov,« bi lahko rekli, saj Lado svoje pohode opravlja v trpežnih nogavicah in opasanih natikačih. Pravi, da te drugače zaprto stopalo prehitro ožuli. Večino fotografij za razstavo je naredil Lado sam, pri izboru pa mu je pomagal Peter Košenina, ki ga je v svoji fotografski govorici nekajkrat tudi ujel v svoj objektiv. Morda je s tem odkril še kakšno podrobnost v korakih enega največjih pohodnikov na zemlji ...