Združeno medvoško gledališče vabi na ogled predstave na prostem, ki vas bo popeljala daleč nazaj v zgodovino; v čas pred našim štetjem, ko je Atene dosegla velika kuga in čas, ko je Sofoklej napisal tragedijo Kralj Ojdip in jo sredi epidemije celo uprizoril.

K izvedbi so pristopili: Občinska kulturna zveza, KUD Fofite, KUD Smlednik, KUD O.Ž. Sora, KUD F.S.F. Senica, KUD Pirniče in Javni zavod Sotočje Medvode.

Častno pokroviteljstvo: Občina Medvode

PREMIERA: 18.6., ob 21. uri
PONOVITVE: 19.6., 24.6., 25.6., 26.6., ob 21. uri
DODATNE PONOVITVE: 2.7., 3.7, 9.7., 10.7., ob 21. uri

INFORMACIJE IN REZERVACIJE VSTOPNIC (10€):
TIC Medvode
E: kultura@zavodsotocje.si
T: 01 361 43 46
G: 041 378 050

Prevod: Anton Sovre
Režija in dramaturgija: Janez Vencelj
Asistentka režije: Ana Veber
Scenografija: Mitja Ožbolt
Kostumografija: Lea Čebašek
Izdelava gledaliških mask: Karmen Jeraj
Glasba: Vitja Avsec
Koreografija: Lea Onufrija
Oblikovanje tona in luči: Žiga Okorn
Korepetitior: Dominik Jurca
Koordinacija in organizacijska pomoč: Irena Sonc Šlenc, Sabina Spanjol
Tehnična pomoč: Luka Čukajne, David Adamič
Fotografija: Peter Košenina
Produkcija: Združeno medvoško gledališče, JZ Sotočje Medvode, OKZ Medvode

NASTOPAJO:
Kralj Ojdip – Matej Ulčar
Jokasta – Barbara Jakopič Kraljevič
Kreon – Džoni Balloni
Teresias – Katja Kutnjak
Spremljevalka 1 – Tija Robas
Spremljevalka 2 – Vita Zagoršek
Duhovnik – Ema Dobovšek
Korinčan – Vlado Ščavničar
Pastir – Franci Jamnik
Sluga – Katarina Srna
Stražar 1 – Gašper Kolar
Stražar 2 – Mitja Ožbolt
Antigona in Ismena – Ila in Brit Debeljak Iglič, Manca in Ida Martinčič, Jaka in Žan Debeljak, Evita in Sofija Medar

ZBOR:
Sara Kutnjak Veber
Mirjam Kastelic
Damjana Jenko
Tomaž Levstek
Uroš Medar
Ajda Gorjanc
Tilen Podlogar
Peter Šušteršič
Ana Veber
Vanja Vilar
Jasna Kralj
Solistka - Edita Garčević Koželj in Barbara Sorč

Kralj Ojdip je eden od glavnih besedil dramatike, ne samo zato, ker stoji tako rekoč na njenem začetku in ga je Aristotel štel za vzor tragedije v Poetiki, teoretičnem delu, ki je še danes obvezno čtivo na univerzah in gledaliških akademijah. Pomen Sofoklejeve tragedije ni samo v tem, da govori o temeljnem odnosu - človeka do njegove usode, do tistega, kar je nad njim. Čas, narava, naključja, Bog.

Njen pomen in veličina se skriva tako za skrivnostnim pojmom "katharsis", s katerim je tragedijo sto let za njenim rojstvom označil Aristotel, kot tudi v navedbah zgodovinskih podatkov iz tistega časa in skozi zgodovino, ki je to izjemno delo interpretirala na nešteto zanimivih različnih načinov.

Sofoklej je ustvarjal v času, ko se je tragedija že izoblikovala kot umetnost in družbeni dogodek. Mesto-država je precej sredstev namenjala za gradnjo izjemnih gledališč, ki jih lahko občudujemo še danes. Vsakoletne dionizije, ko so se tragedije igrale, so bile med osrednjimi državnimi dogodki, udeležba na njih pa zaželjena, pričakovana in nemara celo obvezna.

Sredi velike kuge v Atenah (428 pr.Kr.), takoj po kopenski invaziji Šparte in začetku peloponeških vojn, je v tem mestu Sofoklej napisal Kralja Ojdipa in uprizorjen je bil takoreoč sredi epidemije pred 2450 leti. Za Atene, ki so bile na višku moči, je bil to izjemno težak čas, sodobnik Tukidides piše o razpadu vrednot in sistema. A so kljub temu organizirali in izvedli "gledališki festival" in Sofoklej je za Ojdipa prejel celo nagrado. Ne preseneča, da je za svojo tragedijo vzel že stoletja star mit o propadu tebanskega kralja v času kuge, saj je mitološka situacija odsevala v trenutnem stanju Aten: epidemija in politična kriza. Dejansko je šlo verjetno za precej "politično" predstavo v današnjem smislu besede, kjer gledališče neposredno nagovarja krizo skupnosti v kateri se dogaja.

In prav na tem mestu najdemo podobnost z današnjim časom. Pomen tragedije se lahko vidi v tem, da se skupnost skozi uprizarjanje druge zgodbe sooči s svojo lastno. Aristotel je to zapisal takole: "Tragedija je resnobno in zaokroženo delo, primernega obsega, ki s pripovedovanjem na način posnemanja z zbujanjem sočutja groze in strahu doseže očiščenje (katharsis) takšnih občutij.” Atenski državljani so bili namreč vpeti v dosti bolj neposredno demokracijo, kot jo razumemo danes. Atenski parlament so bili vsi. Glasni in tihi, ostri in mili, grobi in nežni, nesramni in vljudni in težko se je bilo o vsem dogovoriti, kar je v majhni državici vodilo do medsebojnih napetosti. Gledališče dionizij je bilo v utež temu prostoru čutja in sočutja, premisleka in molka. Zato se gledališču niso odrekli niti v času najhujše krize.

Kralj Ojdip tako ostaja ogledalo družbe tudi danes, v uprizarjanje te veličastne tragedije pa je znova vpletena vsa skupnost. Tokrat v Medvodah.