Čas dopustov lahko izkoristimo tudi za oglede znamenitosti kraja v katerem počitnikujemo, ali pa se odpeljemo na krajši enodnevni izlet kakšen drug dan. Nedelja je prav primerna za skok do bližnjih, manj poznanih krajev in njihovih znamenitosti. Sicer ima Slovenija dovolj območij, krajev in znamenitosti tako, da si je za ogled le teh vredno vzeti čas.
Tokrat sem se pridružil z članom in članicam OO NSi Lukovica odpravil na njihovem potepanju po delu Dolenjske. Nedelja 14. julija je bil dan, ko smo se odpravili na naš potep in s seboj povabili še prijatelje, sosede in znance. Prvi postanek smo izkoristili za jutranjo kavico in košček potice, ki jih je za vse spekla Veronika Kotnik. Glavni cilj na naši poti je bil kraj Šentrupert, kjer smo po razlagi zgodovine cerkve in kraja, ki se razteza okoli cerkve sv. Ruperta, bili še pri sveti maši. Nato smo se peš odpravili le nekaj metrov proč v Deželo kozolcev. Vodička Alenka Lamovšek nas je popeljala od kozolca do kozolca in nas seznanili z zgodovino nastanka kozolcev. Od popolnoma preprostih naprav za sušenje do mogočnih kozolcev, ki so slovenska arhitekturna posebnost. Čeprav je jezik naši vodički kar dobro tekel, smo ji ponudili še hladno domače pivo Rokovnjač, saj v vročini govoriti tolikim obiskovalcem žejen pa res ne gre. V bližnji domači gostilni smo si privoščili okusno kosilo, po njem smo nadaljevali pot do konjeniške kmetije Bistra, kjer smo si poleg konj ogledali še manjši živalski vrt. Biti v deželi cvička in ne spoznati resnice o nastanku le tega pa res ne gre. Zato smo se podali še med dolenjske griče v Grajsko klet Špolar. Tu samo izvedeli vse o cvičku, saj nam je gostitelj natančno razložil koliko katere vrste grozdja mora biti , da dobimo pravi cviček. Pokusili smo še več drugih vrst vin in spoznali gostoljubnost Dolenjcev. Ker je poleg cvička Dolenjska poznana tudi po pesmi, so mlajši raztegnili meh harmonike, starejši dodali svoj glas in vzdušje je bilo tisto pravo veselo, prijetno in razigrano vse do prihoda domov.
