Med sedem svetih zakramentov v Katoliški cerkvi sodi tudi sveta birma. Če nekoliko obnovimo svoje znanje, so sveti zakramenti: sveti krst kot prvi, sveta evharistija (obhajilo), sveta birma, sveta pokora, sveto bolniško maziljenje, sveto mašniško posvečenje in sveti zakon.

Če se ustavimo pri sveti birmi, ki je bila na praznični dan, 27. aprila, v župniji Krašnja, vidimo, da simbolično pomeni potrditev in krepitev krstne milosti ter podeljuje Svetega Duha, ki človeka utrjuje v zvestobi Jezusu. Ta zakrament nas popolneje poveže s Cerkvijo in pomeni vstop v krščansko polnoletnost.

Pomembno je, da se birmanci na birmo dobro pripravijo – najprej z zglednim sodelovanjem pri verouku, kjer se skozi leta nabere veliko znanja, nato pa še z devetdnevnico, kjer se po zgledu apostolov neposredno pripravljajo na sprejem tega zakramenta. A ne le oni – tudi starši, botri in celotno občestvo imajo pomembno vlogo, saj bodo birmancem pomagali živeti krščansko življenje. Prav zato vsak ni primeren za birmanskega botra.

V cerkvi svetega Tomaža je tokratni birmovalec msgr. Franci Petrič desetim birmancem in birmankam podelil zakrament svete birme ter jih pospremil v krščansko polnoletnost. Kot se za slovesnost spodobi, so pri sveti maši sodelovali prav vsi: birmanci in birmanke, starši, botri, pevci in ministranti. Pri oltarju so se birmovalcu pridružili domači župnik Bernard Rožman, duhovni pomočnik Gregor Luštrek in Marko Pajk iz Mengša.

Po slovesnem vhodu je sledil pozdrav birmovalcu in njegove uvodne misli. Dejal je, da je ta slovesnost razlog za veselje, saj mladost zmaguje, življenje zmaguje, vera pa daje smisel našemu bivanju. Spomnil je, da nismo popolni in da nas marsikaj oddaljuje od Boga, vendar si želimo, da bi Božja milost delovala v naših srcih, posebej v mladih.

V nagovoru je izrekel priznanje župniji za skrbno ohranjanje svetišča in župnišča ter za živo krščansko občestvo pod Limbarsko goro. Spomnil je tudi na gospoda Toneta Potokarja, ki je mnoge navzoče krstil, ter poudaril, da nas vera v troedinega Boga vodi in navdihuje.

Ob tem je izpostavil pomen medsebojnega povezovanja in odpuščanja. Evangelij nas vabi, da Božje usmiljenje postane naše življenjsko vodilo – v družinah, med sosedi in v skupnosti. Spomnil je tudi na apostola Tomaža, zavetnika župnije, ki je vero vzel skrajno resno in jo po srečanju z vstalim Jezusom izpovedal z besedami: »Moj Gospod in moj Bog.«

Birmance je spodbudil, naj pogumno pričujejo za Jezusa – z besedami in še bolj z zgledom. Poudaril je, da se vera kaže predvsem v vsakdanjem življenju: v šoli, službi, med ljudmi. Jeziki današnjega časa, s katerimi lahko govorijo o veri, so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladovanje.

Opozoril je tudi na nevarnost, da se kristjani zadovoljimo s premalo in ne iščemo novih poti za rast v veri. Spodbudil jih je k dejavnemu sodelovanju v župniji – pri maši, petju, ministriranju, skavtih in drugih dejavnostih – ter k prizadevanju za dobro v širši družbi.

S primeri iz športa je poudaril pomen discipline, vztrajnosti in truda, ki so potrebni tudi za duhovno življenje. Vera zahteva vsakodnevno predanost: molitev, branje Svetega pisma, prejemanje zakramentov in poglabljanje verskega znanja.

Posebej slikovito je opisal Svetega Duha kot »Božji internet«, ki povezuje vse in na katerega so birmanci odslej še posebej »priključeni«. Spodbudil je starše in botre, naj bodo mladim opora pri rasti v veri, ne pa ovira.

Po nagovoru je sledil obred birme, nato pa se je sveta maša nadaljevala po ustaljenem redu. Ob koncu so se starši ter birmanci in birmanke zahvalili birmovalcu ter domačima duhovnikoma za njihov trud, potrpežljivost in predanost delu z mladimi. Zahvalili so se tudi pevcem, dirigentu Blažu Andrejki in organistu Dominiku Štefanu ter vsem, ki so prispevali k slovesnosti.

Sledilo je skupno fotografiranje in druženje pred župniščem. Nihče se ni posebej mudil domov – vzdušje je bilo prijetno, pesem pa je spontano odmevala še dolgo v popoldne. Morda je tudi pevce in pevke navdihnil Sveti Duh.

DJD