Kot nagrado za delo, ki ga opravljajo kot mežnarji in mežnarice nas je  ljubljanska nadškofija tokrat popeljala na romanje po sledeh prve svetovne vojne in v Doberdob. Če je nadškofija krila stroške prevoza, je delo z pripravo in samo organizacijo bilo še vedno na ramenih animatorja za zakristjane, kakor učeni imenujejo mežnarje in mežnarice  Marka Koširja.Tokrat se nas je iz Črnega grabna odpravilo še nekaj več, saj se je že znanim obrazom pridružil še mežnar podružnične cerkve sv. Luka v Sp. Praprečah . Če smo se med vožnjo priporočili Bogu za  božji blagoslov in lepo vreme, ter zmolili tudi za uspeh družinske sinode in nove duhovne poklice smo pri sveti maši prisluhnili Marku Koširju o pomenu dela, ki ga opravljamo. Seveda je bil prisoten tudi naš stanovski kolega iz cerkve v Doberdobu mežnar Mario. Izvedeli pa smo tudi zakaj smo se tokrat odpravili na ta najbolj zapadno točko slovenstva, kakor je dejal naš tokratni gostitelj župnik Ambrož Kodelja. Tokrat smo spoznavali  goriški kras, ki smo ga prevozili in malce tudi prehodili po dolgem in počez, ostala sta nam še komenski in tržaški. Del zgodovine krajev po katerih smo se vozili in hodili v spremstvu domačega  župnika Ambroža  Kodelja smo slišali  že v cerkvi, prav tako tudi o sami cerkvi ter o ljudeh, ki v teh krajih še govorijo slovensko, čeravno ne vedo kaj so. So sicer zamejski Slovenci, vendar jih Italijani nočejo, pri nas so pa lahi , makaronarji in Italijani. Zanimivo je bilo prisluhniti njegovi razlagi in zagotovo drži njegova trditev, da se je potrebno naučiti jezika najbližjega soseda, saj se oni učijo italijansko, Italijani pa slovensko. Pri vas pa so vrgli iz šol nemščino in srbohrvaščino in si zato med Ljubljano in Beogradom dopisujejo v  angleščini je še poudaril. Vožnja po ozkih ulicah in obiski znamenitosti prve svetovne vojen so bile nekaj nepozabnega in med tem tudi razlaga o tem, kaj je prav in kaj ne, oziroma, kaj je belo in kaj črno, Seveda smo se z molitvijo in pesmijo spomnili tudi Janezov kakor je dejal župnik Kodelja na posameznih pokopališčih. Sicer pa nam je preden se je poslovil od nas prebral tudi zgodbo Boža Rustje Župnik ne dela nikoli prav, takole malce v premislek. Še slovo in naša pot je že vodila proti domu še beseda dve o tem kam jo mahnemo prihodnje leto in že smo se razšli v želji, da se ponovno srečamo v takšnem, ali še večjem  številu tudi  prihodnje leto.