Tako smo Meta, Petra,Sabina in Silvija tega dne že zgodaj zjutraj v kristalni dvorani postavljale stojala za fotografije, ki  jih je skrbno razvrščala Petra in  na mize polagale kipe obrazov. Vse tri smo se strinjale, da postavimo obraze na skupno mizo, povezane v dialog, v skupen pogovor, kot najvažnejšo vez med njimi. Oči, votle in brez polnila so njihova skupna značilnost. Kot da je umetnik želel s tem pokazati svojo bolečino, saj z njim doživljamo praznino v očeh, ki nakazuje njegovo slepoto.   Na drugo stran smo  razvrstile na mizo še ostala kiparska dela  društva DLAN. Težko si je predstavljati , da gluhoslepa oseba izdela tako dovršeno delo, le na osnovi opisane slike. Pri pripravah se nam je pridružil tudi  Jernej iz  društva DLAN.  Fotografije  nazorno predstavljajo društvo DLAN, prikazujejo raznolike aktivnosti  iz življenja gluhoslepih in  dokazujejo, kaj vse zmorejo. Bila sem ponosna, da sem lahko v kratkem kulturnem programu prebrala prelepo pesem gluhoslepe avtorice, gospe Jožice Atelšek, z naslovom »Ko ugašajo luči«. Hvaležna Tanji, Cvetotu in Meti za vzpodbudo pred nastopom. Ne recitiraš vsak dan pred predsednikom.  Po uradnem programu smo si skupaj ogledali predsedniško palačo in njegov kabinet, kjer je sproščeno odgovarjal na vprašanja obiskovalcev. 

Ne videti in ne slišati, a vedeti in občutiti, da nisi sam…  prelep način za praznovanje državnega praznika. Hvaležni predsedniku Borutu Pahorju za sprejem, za tople, iskrene besede in vzpodbude.

Zapisala: Silvija Pavčič