V našem društvu imamo kar nekaj mladih planincev, ki so v odseku, da ne rečem od prvih korakov. In tem vsako leto pripravimo poseben, nagradni izlet v visokogorje, da se srečajo s skalo, klini, jeklenicami in podobnimi oprijemali. Tokrat je bil Mangart tisti, ki nas je povabil oziroma smo se mi povabili v njegovo naročje. Jutro brez oblačka, na 2000 m malo hladno vendar čudovito. Prvi koraki, nekaj redkih besed do razpotja med slovensko in italijansko smerjo. Tu smo se opremili s plezalnim pasom, samovarovanjem in čelado. Odločili smo se za dodatno varovanje in po nekaj napotkih krenili. Prvi koraki so vedno malo nerodni potem pa kar steče. Pripenjanje na jeklenice vzame nekaj časa in ko se nanje ravno privadiš jih po navadi zmanjka. Tudi tu je bilo isto le da so bili razgledi vse lepši, daljši. Sledilo je še nekaj nerodnih, krušljivih mest in pred nami se je pojavil tako težko pričakovani križ na vrhu Mangarta. Razgled veličasten, še posebej na Triglav. Po malici obvezna fotka in priprava na spust. Ob gneči, ki je bila ta dan na vrhu, je potrebna še večja previdnost pri spustu. Varno smo se vrnili do sedla. Posedli smo se po travi in strmeli v vrh Mangarta. Tako lepo doživetje, čudovita izkušnja, lahko bi rekli kar avantura. Še pred koncem ture sem opazil, da »učke« mladih planincev uhajajo proti Triglavu in za to ni bila težka odločitev pri analizi kam naslednje leto. O tem pa naslednje leto. Dodal bi le misel, »če si nekaj res želiš se ti to uresniči« in v našem društvu se trudimo, da mladim uresničimo želje in sanje.

Za PD Blagovica, Bojan