Ko sva se pred tem dogodkom pomenkovala z današnjim povezovalcem prireditve Vidom Valičem, sem ga vprašal, v prepričanju, da je v tem nevtralen, o čem naj govorim na proslavi. Običajno je, to vem po tem, ker obiskujem proslave drugih občinskih praznikov, da se župani pohvalimo s tem, koliko metrov kanalizacije smo zgradili, koliko cest in šol in vrtcev in, in, in. Kot bi želeli še enkrat poudariti, tisto kar vsi vidite, če pa ne vidite, vam, verjemite moje naštevanje in če to še trikrat ponovim, nič ne pomeni in nič ne spremeni. In končno sem že lansko leto lepo v številkah povedal, da smo, če se lotimo navajanja, kaj smo storili po vzoru slovenske olimpijske propagande, ki pravi: »Imamo največ medalj na prebivalca,« zgradili daleč naokoli največ kanalizacije na prebivalca, največ cest, javne razsvetljave, optike in tako dalje.

A ta zgodba ima tudi epilog. Če imaš česa največ, moraš to tudi upravljati in vzdrževati, posledično pa imamo tudi visoke stroške. Le te, stroške namreč, pa ljudje hitreje opazimo kot stvari, ki so bile postorjene in niso in ne bodo nikoli vsem v zadovoljstvo.

Torej na vprašanje, o čem govoriti, je Vid Valič odgovoril, da o povezovanju, skupnosti, enotnosti. Da, lepo, in hvala! Današnja proslava je pravzaprav sestavljena kot povezovanje posameznih del v celoto, povezovanje zgodb krajevnih skupnosti v eno samo pripoved občine. Pa to ni tako enostavno. Zakaj? Ker je lažje govoriti o komunali, tisti opravljeni, in tisti, ki je še ni, kot pa o tem, kaj delamo, kdo smo, kaj predstavljamo, s čim se lahko pokažemo kot ljudje. Da, povezovanje. To, kar vedno govorim, v občini moramo začutiti sebe, svoje moči in delo. To se nikdar ne zgodi, če svojemu kraju soljudem nečesa ne daš, če si samo individualist, poln sebe in nimaš posluha za skupnost. Tako kot poslušam v predsedniški kampanji pri kakem kandidatu največ le: sem, bom, mene, meni, jaz bom drugače, meni nasprotujejo. Kot da smo v monarhiji. Kje smo mi, kje je pri takemu; za nas, od nas?

Kaj je torej skupnost? Jo prepoznamo? Znamo kaj povedati o nas, o tem kaj smo?

Če nekdo vpraša mene kot župana, kako vidim svojo občino, svoj kraj, se pričakuje odgovor in to takoj. Vprašajmo se torej, kdo smo, kaj nas povezuje, kaj nas označuje, po čem se ločimo od drugih. Ko si bomo odgovorili na to, bomo vedeli tudi, kaj je dobro, kaj naj ohranjamo, negujemo, gradimo. Kdo smo, na kaj smo vsi skupaj lahko ponosni.

Kaj nas lahko bolj povezuje, zaradi česar smo bolj ljudje? V naših šolah imamo skoraj 80 otrok, ki so pri nas v reji. Kot sem že nekje zapisal, upam, da so ti ljudje, ti naši otroci tu pri nas našli topel dom in ljubezen. Če jim znamo in jaz opažam, da je tako, in jim znamo dati vse, kar potrebujejo in tisto največ, kar je, ljubezen, smo veliki ljudje. In to nas že generacije povezuje in na to smo lahko vsi skupaj ponosni. Hvala vsem mamam in očetom, ki sprejemate pod svojo streho tudi druge otroke in dajete itd.

Povezuje nas družina, naš kraj, krajevna skupnost, župnija, naše društvo in ne nazadnje naša občina. In ko si del nečesa in te nekaj povezuje, moraš za to tudi skrbeti, nekaj skupnosti tudi dati. Kolikor daš, toliko lahko tudi pričakuješ.

Dogaja se, da se pričakuje preveč od občine. Poznati moramo tudi naše meje in planirati toliko, kot zmoremo tudi narediti. Toda največji strošek postaja vzdrževanje vsega tega, kar imamo in tudi tega se moramo zavedati. Napraviti je eno, skrbeti za to pa drugo, predvsem pa mora vsaka stvar tudi pametno služiti svojemu namenu. To, kar potrebujemo, imejmo, vsaka stvar več je lahko tudi breme.

Danes nas povezuje ta trg, na katerem smo, in kar ne morem verjeti, da v teh dneh mineva deset let od tistega lepega dogodka, odprtja trga. Rekli smo, naj bo to prostor srečevanja in združevanja. Poglejmo okrog sebe, to je trg združevanja.

Ker praznujemo občinski praznik v spomin na našega pisatelja Janka Kersnika in sicer na njegov rojstni datum, in ker že govorim o časih, ki se jih spominjamo, je prav, da se spomnimo tudi minljivosti časa, saj letos mineva 120 let od njegove smrti. Kersnik označuje marsikaj, kar nas povezuje in nas predstavlja navzven. Okrogih sto let bo kmalu poteklo, kar je v času velike vojne leta 1917 umrl pisatelj in krašenjski rojak Fran Maselj Podlimbarski, ki se ga v društvu z njegovim imenom vedno spominjajo in ohranjajo nanj dostojen spomin. In ko je Josip Milčinski prišel s Češkega tu na Brdo v službo kot davkar, si verjetno ni predstavljal, da se bo tu poročil. Pa se je. Z Lucijo Vever iz Lukovice in pred 150 leti se jima je rodil Fran Milčinski, pisatelj in sodnik. Prvi, ki se je ukvarjal z mladino, ki je zgrešila pravo pot, ter žlahten v besedi in humorju. Tu na Brdu je opravljal prakso in kot mlad sodnik tu služboval. V Lukovici pa je preživljal čas, kadar je le mogel, in je uspel pobegniti iz Ljubljane. V Lukovici si je točno pred stotimi leti v težkih vojnih časih prve svetovne vojne pisal tudi dnevnik in naj končam z zapisom iz teh krajev pisatelja Frana Milčinskega, tudi Ježkovega očeta, če hočete. Spomnimo se, da tudi sami le potujemo v času in da so na tem mestu bili ljudje, ki jih spoštujmo in delajmo tako, da bodo spoštovali tudi nas.

Takole je zapisal, točno pred sto leti tu v Lukovici:

24. avgusta 1917, petek.

V Lukovici pridelek hvalijo. Pšenice toliko kot lani. Ječmena manj, toda pri Slaparju imajo še lanske pšenice in povrhu še skrite, ta pa ne šteje, ker spada v železno zalogo. Fižola obilo, ga že rujejo, da ne pride v dež. Ajdo bodo ruvali, tako majhna bo.

Za Domžale so bili res napovedani letalski napadi; orožniki pozvani, da mire in poduče prebivalstvo.

V Krašnjo na žegnanje ni bilo nič ljudi.

Doktor Janez Evangelist Krek je imel shode v Blagovici, Lukovici in Dobu. Napovedani so bili na uro, da so bili ljudje tedaj že v kraju. Od glavarstva ni nihče prišel. Kmeč iz Prapreč je pravil, da je Krek govoril, da se borimo Nemcu na ljubo, to mora postati drugače, v to mora pomagati ljudstvo …

30. oktober 1917, torek.

Žena se je zvečer srečno vrnila iz Lukovice, kjer je bila v zadevah oskrbe s hrano. V kangli za mleko je s sabo pripeljala maslo, prst medu in jajca. Ostalo pride z vozom.

Orožnik je v Lukovici zasačil kmetico pri prepovedani kuhi mila.

»Saj za vas kuham!« Je rekla. »Potem pa le«, je dejal orožnik.

Z Gradca je prišel višji inšpektor za prehrano in strogo prijemal mlinarja zaradi neopravičenih prodaj, končal pa s tem. »Mi lahko daste 2 kg moke?« »Gospod inšpektor se šalijo,« odgovori mlinar. »Ne, resno je.« »Če je tako resno, vam pa že lahko dam.«

… Tako točno pred sto leti naš Lukovičan Fran Milčinski.

Časi se spreminjajo ali pa tudi ne. Vse torej, kar delamo, delajmo z velikim upanjem v prihodnost in vero v naše otroke in njih otroke. Ne razmišljajmo in ne govorimo le tega, kar je značajno za ta čas in se samo lepo sliši. Bodimo drzni, z več vere in zaupanja tudi vase, ker smo za današnji dan odgovorni le sami in iz današnjega dne raste jutrišnji. Občino čaka prizidek k šoli. Drzen projekt, ki presega vse do zdaj in presega velikost našega proračuna. Ampak vem, da zmoremo, znamo in smo pripravljeni. Marsikaj bo moralo počakati, a šola se gradi le vsakih 50, 100 let in zadaj je spet ta čas. Čas, da stopimo skupaj in skupaj naredimo to, ker je to naša prihodnost.