Jovan Vesel Koseski
Janez Vesel (pravo ime Janez Vesel; psevdonim Koseski) se je rodil 12. septembra 1798 pri Bokšetovih v Spodnjih Kosezah, vasici blizu Moravč. Pravzaprav gre za zaselek Gorenje nad cesto Lukovica–Moravče.
Mladost je preživljal v rodnem kraju, po katerem si je pozneje nadel svoje pesniško ime.
O njegovem otroštvu piše Makso Pirnat: "Tu ga je tešila in uspavala skrbna mati s sladko domačo pesmijo. Po tokavah in ledinah koseških so mu potekala mlada leta. Od svojih rojakov se je navzemal one krepke, odločne govorice, po kateri se odlikujejo Gorenjci. Zanimale so ga domače šege in navade, in omilile se mu ljubke pesmi, ki so se tedaj češče oglašale, nego – li sedaj. Tu se mu je vsejalo v srce močno seme domovinske ljubezni."
Oče Martin in mati Marija (prej se je pisala Cerar), ki sta se poročila leta 1786, sta gospodarila na dobro stoječi kmetiji v Gorenjah številka 14. Sina Janeza sta poslala na šolanje v Ljubljano.
Koseski je v prestolnici najprej obiskoval dve leti (od 1808 do 1810) mestne ljudske šole, normalke. Nato pa se je podal v Celje, kjer je bil pet let na tamkajšnji gimnaziji. V povsem nemškem svetu se je začel navduševati tudi za poezijo, posebno še za tedaj zelo znanega nemškega pesnika Friedricha Schillerja. Ta mu je tako prirastel k srcu, da je ostal njegov občudovalec še poznejša leta.
Vesel pa se je v pesništvu poskusil tudi sam. Po celjski gimnaziji se je vrnil v Ljubljano na tamkajšnji licej. Dva letnika filozofije je opravil v šolskih letih 1816/17 in 1817/18. Tudi v tem času se je ukvarjal s poezijo. Kot je bilo tedaj še v navadi, je pisal v nemščini.
Ljubljanska gimnazija je bila v tistem času še vedno urejena v duhu nekdanjega profesorja in ravnatelja Valentina Vodnika, ki je bil tudi znan slovenski pesnik. V njem je Koseski videl svetel vzgled in se je želel preizkusiti tudi kot slovenski pesnik. Po tujih vzorih je Koseski ustvaril sonet, ki velja za prvega na Slovenskem.
Laibacher Wochenblatt je leta 1818, na naslovnici objavil obe različici Veselove "tolažbe". Na desni strani je bilo slovensko besedilo z naslovom Potashva, na levi pa nemško z naslovom Der Trost. V obeh primerih pa je bilo v podnaslovu označeno, da gre za Sonett. Prvi slovenski sonet je naletel na dober odmev. Nad njegovo poezijo je bil navdušen tudi tedanji ljubitelj književnosti Matija Čop. France Prešeren, ki je takrat še obiskoval ljubljansko gimnazijo, pa je tudi postal pozoren na to novo obliko, ki jo je sam pozneje razvil do popolnosti.
Po končanih filozofskih letnikih na ljubljanskem liceju se je odločil za študij prava. Na Dunaju je dve leti obiskoval pravna predavanja, tri leta pa v Gradcu. Leta 1823 je svoj študij tudi končal in se vrnil v domovino, kjer se je resno lotil svojega poklica. Službena pot ga je vodila v Trst, Tolmin in Gorico, kjer je delal kot finančni uradnik in dolgo ni pesnil.
Po več kot dveh desetletjih pesniškega molka je zopet začel pesniti.Takrat je začel pisati pod psevdonimom in javnost nekaj časa ni vedela, kdo se skriva pod tem imenom. Veliko je tudi prevajal nemške pesnike in drugo svetovno poezijo in tako velja za prvega slovensega pesnika, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti. V slavnostni prilogi so Novice leta 1844 objavile njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Koseski je postal glavni pesnik Novic. Poslej sta Prešeren in Koseski svoje pesmi družno objavljala v Novicah in vzpostavilo se je kar nekakšno tekmovanje ter vprašanje, kdo od njiju je pravzaprav prvak slovenske poezije. Bralcem Novic so zelo dobro sprejeli poezijo Koseskega. O priljubljenosti Koseskega je pisal tudi Janez Trdina, ki je bil takrat gimnazijec. Tkole je zapisal: "Kjer koli sta se sešla dva duhovnika, pogovarjala sta se gotovo o Koseskem. Pri obedu je tekla v vseh župniščih beseda o Koseskem. Pri vinu v gostilnicah, na šetnjah, na vseh shodih in zabaviščih si čul hvalo Koseskega. Ako so se zbrali narodnjaki po kakšnem nujnem opravku, niso se ločili prej, dokler niso rekli katere tudi o Veselu."
Imel pa je tudi močne kritike, kot sta bila Levstik in Stritar, ki sta ga v javnosti precej napadala. Stritar je Prešerna razglasil za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil. Vendar pa so njegovi prvi rodoljubni spevi zelo pomembni za naš narodni preporod. To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu. Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. S svojim delom je spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov, Slovencem pa vlil samozavest.
Jovan Vesel Koseski se je v Trstu poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy. Njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je Koseski zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Njegovi otroci se s slovensko literaturo niso ukvarjali in so se bolj ali manj potujčili.
Leta 1898 je preteklo sto let od rojstva Koseskega. Njegovi ožji rojaki so ob tej priložnosti pripravili veliko slovesnost in septembra na njegovo rojstno hišo v Spodnjih Kosezah vzidali spominsko ploščo. Zbralo se je veliko število ljudi. Ljubljanski fotograf in moravški rojak Davorin Rovšek je ob tej priložnosti izdal razglednico Koseskemu v spomin.
V Digitalni knjižnicI Slovenijie lahko v digitalni obliki berete njegovo delo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga. Vabimo pa tudi k ogledu krajšega videoposnetka, ki je bil objavljen ob 200. letnici njegovega rojstva.
Kristina Galun, Knjižnica Domžale
