Jan Pirnat je skoraj 22-letni mladenič z neverjetno voljo in optimizmom. Njegova bolezen je bila diagnosticirana pri dveh mesecih, ko je bilo njegovo zdravstveno stanje že zelo slabo. Takrat so mu napovedali, da ne bo dočakal odrasle dobe. Danes Jan živi polno življenje in kljub zdravstvenim težavam uresničuje svoje sanje.

Kakšno je pravzaprav tvoje sporočilo? Zakaj želiš, da te ljudje slišijo?

Moje sporočilo je, da moramo v življenju ostati pozitivni in videti lepe stvari. Velikokrat nas obrememjujejo malenkosti, ne znamo pa ceniti tega, da smo enostavno živi in živimo življenje, ki nam ponuja ogromno lepih reči.

Najti moramo stvari, ki jih radi počnemo, da naše življenje dobi še večji smisel. In to nas žene naprej in naj nam bo v opomnik za to, kar lahko izgubimo.

Trenutno si v bolnišnici na Golniku. Zakaj? Koliko časa sicer preživiš v bolnišnicah?

V bolnišnici sem, ker imam poslabšanje bolezni.  Trenutno sem bil le nekaj dni v bolnišnici. Kakšno leto nisem niti enkrat v bolnišnici, kdaj pa pride, da sem tam nekajkrat po več tednov. Dve leti in pol nazaj sem bil recimo tam kar pol leta in tisto je bila kar preizkušnja zame.

Kakšna je torej tvoja bolezen?

Bolezen se imenuje cistična fibroza, prizadeta so jetra, črevesje, trebušna slinavka in najbolj so prizadeta pljuča. Težava je, ker se pljuča zaradi nepopolnega delovanja težje čistijo, posledično pa prihaja do infektov, pljučnic ... Z leti se lahko tako poslabša stanje, da je potrebna presaditev.

Ampak veliko volje, pozitivne energije, sreče, truda, gibanja, redno izvajanje respiratorne fizioterapije, inhalacij in zdrava prehrana lahko zelo pomagajo pri samem stanju. Seveda še vedno pridejo poslabšanja in so stvari, ki jih ne moremo predvideti, ampak  človek lažje prenese zaplete, če je v boljši kondiciji.

Jemati moram tudi encime za prebavo maščob. Za vsak gram maščobe moram vnesti določeno število encimov, da se ta prebavi in je izkoristek čim boljši. Zaradi vsega tega pa moram pojesti tudi precej več kalorij kot moji sovrstniki, da ohranjam telesno težo in kondicijo. Veliko ljudi s to boleznijo ima namreč tudi težave s podhranjenostjo, ker enostavno ne morejo pridobiti na teži.

V kolikšni meri bolezen kroji tvoje življenje? Kolikšen del dneva je recimo omejen zaradi bolezni?

Bolezen ima zagotovo vpliv na moje življenje, ampak jaz to vidim le v pozitivni smeri. Dejstva, kot so inhalacije, jemanje zdravil in skrb za zdravje z gibanjem in hrano, so postali vsakodnevni ritual. Po pravici povedano si ne predstavljam, kako bi bilo živeti brez cistične fibroze. Zaradi tega cenim malenkosti in me življenje vedno znova opominja, da je to, da živimo, najlepši dar. 

Čez celoten dan posvetim vsaj 2 do 3ure za kondicijo pljuč. V to so vštete inhalacije, fizioterapije in gibanje. Ampak s časom je vse to postalo tako rutinsko, da tega niti ne opazim. 

Kakšno pa je bilo tvoje otroštvo?

Otroštvo sem imel lepo, predvsem gre zahvala staršem, ker sta se vsakodnevno posvečala telovadbi z menoj, delanju inhalacij ... K sreči živimo tudi na vasi in je tudi čisti zrak precej pripomogel k lepšemu otroštvu. Seveda se številnim obiskom bolnišnic nisem mogel izogniti, predvsem zaradi pregledov in kontrol. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil tudi vsem zdravnikom, ki so mi pomagali. Brez njih ne bi bilo tako, kot je zdaj.

Kaj pa odraščanje? Kako bi opisal to obdobje?

V času odraščanja, ko sem se zavedal, da sem drugačen od drugih, ko sem izvedel, kaj bolezen dejansko pomeni, sem pa zavil mojo bolezen v skrivnost. Predvsem zaradi strahu pred zavrnitvijo s strani sovrstnikov in zaradi zavedanja drugačnosti. V zadnjih nekaj letih sem lažje spregovoril o tem, ampak še vedno le najožjim prijateljem.

V začetku leta sem se pa odprl vsem in na ta način želim pomagati drugim ter tudi sebi, da sem končno dal ta kamen od srca. 

In kako se je okolica odzvala na tvojo bolezen?

Večinoma ljudje niso vedeli, ko sem pa najbližjim prijateljem to zaupal, pa je bila reakcija zelo pozitivna.

Kje najdeš voljo? Kje najdeš motivacijo? 
Voljo in motivacijo najdem v fotografiji, malenkostih in v dejstvu, da smo lahko veseli, da živimo in da nam je bilo to podarjeno.

Si torej strasten fotograf in ljubitelj različnih športov. Kaj je tisto, kar te je pri teh dejavnostih prepričalo in te še navdušuje?

Fotografija je moj način življenja. Dovoljuje mi, da se preko nje izražam, razvijam in spoznavam nove stvari v življenju. Pa naj bodo to ljudje, športi, kulture, pokrajina, ...  Od nekdaj sem bil ljubitelj športov, predvsem pa ekstremnih športov. Tudi sam se še vedno ukvarjam z raznimi športi. Vedno me je privlačila energija, življenje in adrenalin, ki sem jih občutil ob tem. Velik izziv je tudi fotografiranje ekstremnih športov, saj se moras tudi sam izpostaviti določenim situacijam, katerim se drugače ne bi.

Kaj vse se znajde na tvojih fotografijah? Kaj najraje fotografiraš, kaj je najbolj zanimivo?

Na mojih fotografijah se znajdejo ljudje, narava, športi - predvsem ekstremni. S svojimi fotografijami skušam ljudi navdihniti za življenje in raziskovanje narave, saj nam svet ponuja veliko lepega. 

Tvoje fotografije so posebne, zelo zanimive in nekoliko drugačne. Od kje znanje?
Zanimanje za fotografijo je pri meni nastalo nekje proti koncu osnovne sole. Nato sem obiskoval srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, ki jo letos zaključujem. Čaka me še matura in nekaj izpitov. Na žalost se je moje šolanje zaradi zdravja za nekaj let zavleklo. Izkušnje pa pridobivam vsak dan. Fotografiram ogromno reči in tudi drugim pomagam pri fotografiranju. V bistvu se tega, kdaj pridejo izkušnje, niti ne zavedam.

Posnel si tudi video: za kakšen izdelek gre? Zakaj je video sploh nastal?

Gre za video, v katerem na kratko opišem bolezen, potem se pa vse skupaj začne prepletati s fotografijo in govori o tem, koliko mi sama fotografija pomeni, kako jo doživljam. Video je nastal z namenom, da bi se zdravi ljudje zavedali, da so ob rojstvu dobili največje darilo - zdravje. In to, da ste trenutno zdravi, ni nobena garancija, da boste jutri še, zato vam polagam roko na srce, da skrbite za svoje zdravje in izkoristite vsako sekundo.

Video je nastal tudi z razlogom, da bi bolne ljudi motiviral, da vidijo, da kljub vsemu lahko sledijo svojim sanjam, samo najti jih morajo.

Sem pa z izdelkom pomagal tudi sebi, da sem dal ven iz sebe stvar, ki me je vrsto let ustesnjevala. Še vedno se pa želim popolnoma posvetiti fotografiji in stvarem, ki jih rad počnem. Bolezen je le del vsega, ampak ni ovira za doseganje ciljev. 

Se ti kdaj zgodi, da se zdijo težave tistih, ki živijo brez večjih zdravstvenih težav, nepomembne?

Ne morem reči, da so težave drugih nepomembne, saj je za nekoga prehlad ali pa pljučnica največ, kar ga je kdajkoli mučilo. Tako da je za posameznika lahko kdaj dosti manjša stvar dosti večji izziv kot za nekoga drugega. Moramo sprejemati druge take kot so, vsak se bori s svojimi težavami in vsakemu predstavljajo njegove težave določen izziv.

Verjetno se kdaj vprašaš, zakaj ravno ti? Kakšen je odgovor na to vprašanje?

V preteklosti sem se velikokrat spraševal: zakaj jaz? Odgovor na to vprašanje je, da lahko zmorem, kar mi je bilo podarjeno in to mi daje še več moči in motivacije za naprej, ker vidim, da zmorem.

Kdo pa je sicer Jan Pirnat? Kako bi se opisal?

Sem človek, ki ima rad in ceni naravo, športe, glasbo, odnose med ljudmi in skozi vse me spremlja fotografija. Cenim življenje. 

Živiš v občini Lukovica.

Doma smo na Korenu.

Kako doživljaš te kraje? Kako je tu živeti?

Kraji so zelo lepi. Ogromno narave in lepih kotičkov, kar mi je zelo všeč. Na Korenu imamo precej dobre odnose, za kar sem lahko samo hvaležen. Ne vidim slabosti domačega kraja, mi vse ustreza. Mogoče edino odmaknjenost od Ljubljane, ker se mi ogromno reči dogaja tam okoli. Zato sem zadnje leto tudi v stanovanju v okolici Ljubljane, ampak z največjim veseljem pridem domov za nekaj časa.

Kaj je prva misel, ko slišiš besedo prihodnost?

V prihodnosti se želim popolnoma posvetiti fotografiji, zdravju in ljudem, ki so mi blizu.

In zakaj se je vredno boriti, premagovati težave in ustvarjati lepši jutri?

Vredno in pošteno je, da izkoristimo življenje, ki nam je bilo podarjeno. Skozi vse zivljenje se učimo in se izoblikujemo. Škoda je metati življenje stran, medtem ko čas ne glede na vse beži.

Sprejemajmo drug drugega, delajmo to, kar delamo radi ter bodimo dobri drug z drugim in svet bo lepši. In še enkrat: izkoristimo darilo, ki se mu reče življenje.