Anamarija je v likovni kritiki pričujoče virtualne likovne razstave zapisala sledeče:

V Jožefu Matjašecu, slikarju, raziskovalcu likovnega medija in njegovih izraznih možnosti, je zopet zaigrala nežna prekmurska duša. Iz globin je prišla na površje in preplavila njegove akvarele. Potrdila je njegovo ustvarjalno identiteto, ki je ni nikoli zanikal, pa čeprav avtor neutrudno preizkuša različne tehnike in interpretativne načine. Njegovi aduti so mehki, nežni, transparentni, v občutene barvne vrednosti ubrani likovni zapisi, ustvarjeni v tehniki akvarela. Slikarjevi slogi reinterpretiranja so skozi dolgoletno predanost ustvarjanju variabilni. Mehkoba svobodnih razlivanj v kombinaciji z risarskimi prvinami ter predstavljanje motiva kot globoke impresije, za katero izbere upodabljanje na nivoju prividnega, pa sta mu najbližje in ju najbolj odlično obvlada. Zdi se, da mu je tehnika akvarela pisana na kožo, da najbolj ustreza njegovemu ustvarjalnemu in osebnemu karakterju. Vsa ta dejstva močno potrjuje tokratna slikarjeva razstava. V primerjavi s preteklo samostojno predstavitvijo je harmonično ubrana, a ne le zaradi tehnike in motivnega nabora. Kljub enotnosti pa premore dovolj dinamike. 

Avtor preigrava krajinsko motiviko, ki ni le potovanje v rodno okolje, med ravnice in vode Prekmurja. V njegovih tokratnih delih spoznavamo tudi vraščenost v širši bivanjski prostor, ki se razprostira vse do Cerkniškega jezera in gradu Snežnik. Avtor ne slika izključno segmentov naravnega prostora, ampak prizorom dodaja tudi elemente arhitekture. Pokrajina kot naravni ali pa z arhitekturnimi elementi naseljen prostor je zanj nagovarjajoč, optično zanimiv pa tudi čutno bogat svet informacij o njenem ustroju, delovanju in nenehnem spreminjanju glede na letni čas ali pa le na hipno stanje, na utrinek dneva, na vremenske spremembe, na toplino in vonj ambienta. Avtor subtilno zaznava in v likovni nagovor prevaja temporalne specifike in razlike. Išče elemente, ki so blizu, ki ohranjajo prepoznavnost, in seže po oddaljenih, ki jih zaznavamo le na nivoju prividnega, slutenega, zastrto podanega. Še posebej v rešitvah, ki vsebujejo arhitekturo, uresničuje odnos med celoto in njenimi detajli, saj je naravno okolje najpogosteje podano kot omehčana in »razvodenela« (ne v negativnem smislu), vendar zgovorno močna atmosfera, ki sprejme v svoj nežno akvarelni, lucidno presvetljen prostor oblikovno jasno, ostro, trdno, celo geometrijsko pregledno arhitekturno zasnovo. Mehkim, sproščenim, oblikovno odprtim artikulacijam narave dodaja obrisno strogost arhitekture in s tem dosega zanimiv kontrapunkt. Linije, s katerimi gradi arhitekturo, so tanke, ostre in eksaktne. Razkrivajo, da je avtorju blizu tudi risba in da jo vešče obvlada. Arhitektura, ki ji posveti pozornost ter jo uresniči skrbno in natančno »sede« v prostor mehkih, transparentnih barvnih razlivanj in pretakanj. 

Preko koloristične obravnave spoznavamo, v katerem trenutku se je avtor zaustavil v krajinskem prostoru. Vsaka slika ima namreč svojo atmosfero. Kljub nežnosti in transparentnosti paleta postaja bolj odprta in tudi bolj intenzivna, tonski razponi in nianse pa pridobivajo žlahtnost. Zdi se, da je melanholičnost preteklosti pogosto zamenjana z vedrino. Pomembno vlogo ima svetloba, ki prihaja iz ozadja in se po njem pretaka ali pa osvetli le posamezen del prizora. V barvnih nanosih trepeta tudi mikrostrukturalno dogajanje neraztopljenih pigmentov.

Čeprav sredinski del slikovnega polja zaznamujejo drevesa ali pa hiše, avtor daje pomembno vlogo spodnjemu pasu, ki ga namenja zemlji, travnatim površinam ali pa vodi, in področju neba, na katerem je zunanje razpoloženje še posebej poudarjeno.

Ravnino papirnate slikovne podlage odpira v prostor na dva načina, in sicer z atmosfersko oz. zračno perspektivo, ki predstavlja spremembo tonov in barve zaradi oddaljevanja oblike od gledalca. Bolj kot so predmeti oddaljeni, bolj so bledi, mehkeje artikulirani in se v neskončnem prostoru postopoma izgubljajo. Prav tako pa v nekaterih delih zaznavamo barvno perspektivo, za katero je značilno, da prikaz globine prostora temelji na toplih in hladnih barvah. Tako tople barvne vrednosti zaznavamo blizu, hladne pa daleč.

Razstavljeni akvareli Jožefa Matjašeca so dokaz, da je avtor vešč krajinar, da motive poišče v pokrajinah svojega življenja, rodnega in bivanjskega, ter jih reinterpretira na svoj individualni in razpoznavni način. Dorečenost prepleta z zasanjanostjo, razgibanost z umirjenostjo, barve z vodo, ki mu omogoča redčenje pigmentov, s tem pa razpiranje in sproščanje akvarelnih učinkov. Čeprav prostor konkretno likovno in estetsko organizira ter oblikuje po principu kompozicijskega ravnovesja, v njem vedno najde tudi mesto za globlji, duhovni odnos s pokrajino. Ta se preko subtilnega spremljanja dialogov med jasnim in zastrtim, med sproščenim in z disciplinirano potezo uresničenim, med videnim in občutenim razodene tudi gledalcu samemu.