V povprečju se odpravljamo na ture z višinsko razliko od 500 do 1.000 metrov in s časom hoje od 3 do 7 ur, saj je to dovolj za našo starostno skupino. Naš Franci, najstarejši udeleženec, šteje že več kot 84 let. Osmega avgusta smo se odločili, da osvojimo Palec, visok 2.026 metrov. Ta zahteva kar nekaj pazljivosti in proti vrhu malo plezanja. Na sedelcu smo si nadeli čelade in krenili proti cilju. Franci je v plezanju užival in se na vrhu veselil, da je osvojil zahteven dvatisočak. Na vrhu smo se kot po navadi skupaj fotografirali, pa tudi malica se je prilegla. Klub sončnemu vremenu je veter na vrhu pokazal svojo moč, tako da so se nekateri dodatno obtežili s kamenjem. Ob sestopu je bila potrebna dodatna previdnost zaradi strmega in krušljivega terena. Na tej poti smo bili nagrajeni z številnimi planikami in svišči. Dan je bil dolg, zato smo zavili še do izvira Završnice. Med potjo smo opazovali številno čredo konj in krav. Pri koči na izviru Završnice so nam postregli z dobrimi štrukeljci. Privoščili smo si daljši počitek, nato pa smo se vrnili na Ljubelj, kjer so nas čakali naši jekleni konjički. V spominu nam je ostal krasen sončen dan s številnimi priložnostmi za občudovanje planik.
Vsekakor se radi spominjamo pohoda na Triglavska jezera. Čeprav je to klasična tura, vedno postreže s čim novim in zanimivim. Za 1. avgust smo razpisali Triglavska jezera in Malo Tičarico, visoko 2.071 m. Zjutraj se je zbralo deset pohodnikov, ravno prav za dva avtomobila. Zapeljali smo se do Planine Blato, kjer je bilo naše izhodišče. Po slabi uri hoda nam je na Planini pri jezeru zadišala kavica, Marjetkin borovničev zavitek pa nam je dal dodatnih moči. Po kratkem predahu smo se opravili naprej, na Planino Dedno polje in Planino Ovčarija, saj nas je ta dan čakala še dolga pot. Na razpotju smo krenili v smeri proti Štapcem in nato skrenili desno na Malo Tičarico. Kmalu so se pojavile prve planike in črne murke, ki so širile duh po čokoladi, pa tudi kranjska lilija se je ob poti nastavljala pogledu. Trije naši res hitri polžki so pospešili proti vrhu Tičarice, saj so se odločili, da pot podaljšajo in osvojijo še Veliko Tičarico, Veliko Zelnarico in Prehodavce. To jim je tudi uspelo.
Sledil je spust čez Štapce po nezahtevni "lojtrci" do Koče pri Triglavskih jezerih. Med potjo nas je spremljal vonj alpskih nageljnov. Pri koči smo imeli daljši odmor za lenarjenje, saj smo počakali tri naše pohodnike (Branko, Sonjo in Janija), da se vrnejo s Prehodavcev in priključijo skupini. Pot jih je vodila ob vseh Triglavskih jezerih, tako da je bil vloženi trud poplačan.
Sledila je skupinska fotografija pri koči, nato pa nas je podaljšani korak vodil nazaj proti Planini Dedno polje, kjer so nas premamili kislo mleko in žganci. Po poti, ki se je deloma vila med rožnatimi rododendroni, smo prispeli do Planine pri jezeru, kjer nam je sonce že naznanjalo, da bo kmalu zašlo. Že rahlo utrujeni smo ob klepetu prišli na Planino Blato, kjer smo bili pustili avtomobile. Veseli, da je za nami prekrasen dan, smo si v Bohinjski Bistrici privoščili sladoled.
Običajno že zvečer po pohodu pripravimo kratko fotoreportažo in jo posredujemo po e-pošti, kar razveseli vsakega pohodnika. Kadar čas dopušča, pa pripravimo predstavitev fotografij v powerpointu z glasbeno podlago. Pogled na prehojeno pot je pravi užitek, ko se glasba in slike zlijejo v celoto. Za Triglavska jezera smo si seveda vzeli čas in oblikovali tako predstavitev.
Veliko lepih tur in varen korak želim vsem pohodnikom.
Besedilo in fotografije: Zlatko Verbič
