ŠK Vodni viri smo letos ponovno prijavili na državnih razpis. V prijavi smo zapisali, da bomo s člani ŠK raziskovati vodne vire v naši občini, zapisovali zgodbe o vodnjakih, jih javno objavili v tiskanih in elektronskih medijih, predlagali oblikovanje informativne table za označevanje nekdanjih in še uporabljanih vodovodov, vodnjakov in korit. Načrtujemo tudi organizacijo medgeneracijskih ogledov predstavljenih in posebej označenih vodnih virov. Sestavni del projekta je tudi januarja Izpeljano predavanje mag. Boruta Juvanca Voda in vodnjaki – zibelka življenja in del naše dediščine.

Vodni viri v naši občini

Naša občina je bogata, saj »ima brezoviška župnija prav mnogo studencev, toda večina jih je ob vznožju hribovja, ki se razprostira na severu župnije. Vsled tega imajo največ studencev vasi Brezovica, Podlukovec, Dragomer in Log (Zgodovina brezoviške župnije (J. Novak, 1907).

Ljudje so si gradili ljudje vodnjake, v katerih so zajemali pozemno vodo, na območjih, kjer podzemnih voda ni bilo, pa so si gradili vodnjake, v katerih so zbirali deževnico (kapnica). Vprašanje je, ali se vsi dovolj zavedamo pomembnosti in prednosti zajetij, ki jih imamo in bi lahko zanje tudi bolje skrbeli, tako z vidika kulturne dediščine kot z vidika oskrbe z vodo. Nekatera zajetja podzemnih voda bi namreč v času izrednih razmer zagotovila preskrbo s pitno vodo velikemu številu ljudi. Eno večjih zajetij predstavlja v nadaljevanju g. Gerbec.

Doslej smo zapisali dve zgodbi lastnikov oziroma uporabnikov o tem, kako so si zagotovili dostop do vode: o zbiralniku in vodovodu ob Cesti na Polane v Dragomeru in o vodnjaku na Barju na Lukovici. Prvo nam je pripovedoval g. Miha Gerbec, drugo pa gospod Ivan Armič, ki je v času, ko smo ga intervjuvali, dopolnil 90 let.

Zgodba o zbiralniku ob cesti na Polane

G. Miha Gerbec je pripovedoval o stricu, lastniku studenca, o očetu in uporabnikih ter o uporabi studenca od časa tridesetih let prejšnjega stoletja. Za zbiranje vode, ki se pojavlja na površini vzhodno od Ceste ob Gozdu (domačini jo poimenujejo Lipenski grič), so Gerbčevi predniki najprej uporabljali kar lesen sod. Po vojni ga je oče g. Mihe Gerbca nadomestil s 1000 litrskim zbiralnikom. V novo zgrajeni rezervoar jim je vodo črpal tako imenovani oven, mehanska črpalka. Vodo so ljudje naprej nosili z vedri, tisti bolj oddaljeni so vedra nosili na glavi. Oven se je pogosto zamašil zaradi nevestnega odmetavanja smeti novih priseljencev.
Prvi vodovod iz tega zajetja je imel lesene cevi. Leta 1965 so se Dragomerčani in Lukovčani odločili, da bodo iz lastnih sredstev obnovili vodovod: zamenjali stare lesene vodovodne cevi, uredili 5000 l zbiralnik vode, in to potem, ko so ugotovili, da občina Vrhnika prošnji vaščanov, da bi financirala obnovo vodovoda, ne bo ugodila. Ložani pa so se tudi odločili, da obnove vodovodov ne bodo skupne akcije vseh treh naselij. Dragomerčani in Lukovčani so ustanovili gradbeni odbor, razdelili naloge in v dobrem letu končali z obnovo. V akciji je sodelovalo skupno 17 vaščanov, »graditeljev vodovoda«. Svoje obveznosti so opredelili v Pravilniku (v arhivu DVIG-a): vsak je moral oddelati najmanj 130 ur in plačati skupno 70.000 din, manjkajoče delovne ure so morali graditelji plačati. ZB Dragomer Lukovica je prispevala 600.000, Kmetijska zadruga pa je plačala s cementom v vrednosti 200.000, ker graditelji niso imeli žiro računa. Pravilnik je tudi določil, da se vodarina ne plačuje, da stroške popravila plača  vsak, ki je priključen na vodovod, da moraj uporabniki v primerih pomanjkanja vode z njo varčevati, sicer bodo vodo zapirali ter da morajo vsako leto očistiti zbiralnik vode in cevi. Lastniku zemljišča, na katerem je stal novi 5000 litrski zbiralnik, je vsak graditelj plačal odškodnino.

Vodo so dajali uporabniki redno pregledovati Zavodu za zdravstveno varstvo. Analize so pokazale, da je neoporečna. To je zelo zdrava voda in njena temperature je ves čas 10 do 11 stopinj Celzija.

Okolico studenca so Gerbčevi redno čistili in vzdrževali, odvečna voda je odtekala po naravni poti.

Danes vodo iz tega zajetja še vedno uporablja okrog 20 hiš, večina v naselju, nekaj pa tudi na Barju. Poleg tega si mnogi krajani natakajo vodo v posode, nekateri pridejo peš, spet drugi z avtomobili, in jo uporabljajo za pitje.

Ko se je Dragomer večal, je bilo potrebno urediti ceste, žal pa je ta napredek prekinil naravno pot potoka in ga vklenil v cevi. Potrebno je stalno čiščenje in vzdrževanje studenca in okolice. Ostaja pa problem odtoka odvečne vode. Voda zastaja v okolici izvira in ne more odteči po previsoko položenih ceveh. Zemljišče okrog izvira je zato razmočeno, v vodi pa se razmnožujejo komarji!

Nekdaj je voda iz tega zajetja napajala tudi korito pri kapelici poleg gostilne Pri Rusu. Tončka Bravhar je v intervjuju za revijo Pogovori z občani povedala “Gostilna pri Rusu je bila tukaj, kjer je sedaj Fridl, ki je podrl staro hišo in naredil novo. Tu, kjer je pa Siciljana, so bile pa Rusove štale. Tam je bilo narejeno veliko korito, da so prevozniki, ki so vozili v Trst, tam napojili živali, ker je voda stalno tekla. Pa tudi mi smo hodili tja po vodo, pa smo jo na glavi domov nosili. Gostilna pa je tudi nekaj zaslužila. Vsak je noter prišel, malo popil in pojedel”.

Iz časov največjega pomanjkanja vode v Dragomeru, ko so bile višje ležeče novozgrajene hiše dnevno brez vode tudi več kot 12 ur (v sedemdesetih letih),  sta zanimivi pripovedi priseljenih Dragomerčanov: 

“Poleti smo dobili obisk sorodnikov iz Anglije z dvema malčkoma, starima 5 in 7 let. Ko smo ju po 25 letih vprašali, ali se spominjata obiskov pri nas iz otroštva- sta povedala, da je njun najlepši spomin s teh počitnic nočno umivanje. Doma sta morala ob 20h že v posteljo, tukaj pa sta lahko bedela do 22h in če do takrat voda ni prišla, ju je mamica peljala k vodnjaku, da sta se lahko umila”.

» V času gradnje hiše Pod Lovrencem nisem dobil soglasja sosedov za priklop na tedanji vodovod, saj zajetje Pod Lovrencem ni zadostovalo niti za že priklopljene uporabnike. Zato sem vodo za gradnjo jemal pri koritu in jo vozil na gradbišče«.

Družbeni in ekonomski  pomen tega vodnega vira za občino in občane

Vodnega vira ne ogroža onesnaženost, zaradi izdatnosti zajetja pa bi lahko zagotavljal oskrbo z vodo velikemu številu krajanov.  »Podzemna voda priteka po tektonsko zdrobljeni coni v dolomitskem pesku iz razpokanega dolomita (spodnji trias), ki se pojavlja na površini vzhodno od Ceste ob gozdu. Minimalna izdatnost zajetja je okoli 1 l/sekundo, kar bi zadostovalo za 600 ljudi ob porabi 150 l/dan po osebi. V izrednih razmerah bi zadostovala za približno 1500 ljudi ob porabi 50 l/dan po osebi. Kakovost vode je bila večkrat preiskana (Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana) in je bila skladna s tedanjim pravilnikom o pitni vodi. (Zvone Mencej)”.

Zgodba o vodnjaku na Lukovici

Ivan Armič je pripovedoval, kako je oče poleg njihove hiše na Barju leta 1932 zgradil 6 m globok vodnjak, vkopan v glino. Zemljo so iz jame vlekli ročno, z vedrom. To ni vodnjak s talno vodo, v njem se zbira kapnica, ki jim je dolga leta služila za kuhanje, napajanje živine, za pranje. Vodnjak je tako vodotesen, da talna vode ne more vdreti vanj. Če je v vodnjaku zmanjkalo vode, so jo dobili “pri Kuharju” v Podplešivici, kjer so imeli studenčnico, ki so jo domov pripeljali s cisterno.
Vodnjak so redno čistili, nazadnje pred 10 leti. Dokler je živela žena, so vodo iz vodnjaka uporabljali za zalivanje rož in vrta tudi potem, ko so dobili vodovod, Sedaj se vodnjak bolj malo uporablja.
Izvedeli smo tudi zanimivost: Ko je g. Armič leta 1956 gradil sedanjo hišo, so v zemlji naleteli na pilote, ki so jih zabili v zemljo v času gradnje železnice. Na pilotih je stala majhna baraka, krita s slamo, ki so jo uporabljali kot šupo za sušenje šote. To je kupil Armičev stari oče, malo pred letom 1900.

Nika Gams