Lipa na Lukovici je bila razglašena za naravno znamenitost občinskega pomena 1995. leta zaradi izjemnega obsega debla. Pri prvi meritvi, novembra 2004, je imela obseg debla 360 cm, pri zadnji meritvi, julija 2017, pa že 403. Visoka je 21 m. Raste na dvorišču domačije Pleško, po domače pri Krvojčkovih. Lipo je zasadil Janez Pleško, ker je imel na dvorišču velik čebelnjak. Njegovi potomci vedo, da je bila lipa posajena pred rojstvom Janezovega sina leta 1909.
V študijskem krožku smo spoznali tudi simbolni pomen lipe za slovenstvo nekoč in danes. Lipa velja za trdoživo drevo: če jo posekamo, lahko zraste iz panja več drevesc. Tudi če je znotraj gnila in votla, bo še vedno uspevala in nudila zavetišče številnim živalim. Zaradi svoje trdoživosti velja za simbol slovenstva, za kar v slovenskem izročilu ni prave utemeljitve, ker sega njen pomen v obdobje daleč pred nacionalnim zavedanjem. Lipa je bila slovensko sveto drevo že davno pred krščanstvom. Bila je središče vaškega življenja. Pod njo se je pravica delila v imenu nadnaravnega, starobožjega. Zbori in pravde pod lipo so bili del starega državnega prava Karantanije, zgodovinski viri jih navajajo kot “slovensko pravo ”. Zbore je po slovenskih deželah skliceval župan z dvanajstijo, to je bilo 12 mož na čelu vaške srenje. Najstarejši ohranjeni dokument, ki priča o obstoju te starodavne slovenske pravne institucije “pod lipo”, je iz 8. stoletja, dvanajstije pa so se ohranile v Beneški Sloveniji vse do 19. stoletja. V razsodbah pod lipo so glasove v korist ene ali druge stranke zarezovali na palico iz lipovega lesa – na roš (rovaš). Sredi vasi v Vrbi na Gorenjskem so še danes v krog pod lipo postavljeni kamni kot preprosti sedeži za vaške gospodarje, ki so se nekdaj pod krošnjo dogovarjali o vsem, kar je bilo treba narediti za skupno dobro.
Lipa ima osrednjo vlogo v številnih legendah, tudi v tisti o kralju Matjažu, kjer je prerokinja, zaščitnica in čuječa varuhinja velikega kralja, saj bo spet ozelenela, ko bo premagal vse svoje sovražnike. Lipa predstavlja korenine, h katerim se mora naš narod vrniti, če želi preživeti in živeti svobodno in zadovoljno. V legendi o Lurnskem polju pa piše, da je na Koroškem, blizu Špitala, ob vhodu v cerkvico v nemškem jeziku zapisano: ”Tukaj, kjer stoji idilična cerkvica sv. Magdalene, je bilo pred več kot 1200 leti naravno svetišče Slovencev.” Legenda pripoveduje, da so tod v davnih časih rasle tri lipe, kamor so romali Slovenci in častili svoje bogove. V 8. stoletju, po bitki med staroverci in pokristjanjevalci, je poslednji svobodni slovenski kmet prerokoval: »Ko bodo lipe tretjič zacvetele, se bomo vrnili in maščevali.«
V obdobju narodnostnega prebujanja Slovencev in rastoče narodne zavesti je postala lipa v slovenski literaturi eden od simbolov slovenstva, za razliko od hrasta, ki naj bi bil simbol nemštva. Ena od razlag, zakaj si je Levstikov Martin Krpan izklesal kij iz lipe na dunajskem dvoru, je ta, da lipa znova požene in raste tudi, če je znotraj votla in gnila, kar ustreza tudi Slovencem – bolj kot se nas seka, bolj kot smo gnili, bolje uspevamo. Če kdo udari z mečem po nas, ga več ne izpuli. In to je vedel že Krpan.
Simbolni pomen lipe v novejši zgodovini Slovencev
Za zaključek koncerta akademskega pevskega zbora 12. decembra 1941 je dirigent France Marolt izbral pesem Miroslava Vilharja Lipa zelenela je skladatelja Davorina Jenka. Zaradi zgodovinskih okoliščin izvedbe (tik pred napovedanim kulturnim molkom zaradi okupacije) je postala simbol vstajenja slovenskega naroda. V grbu nekdanje Socialistične republike Slovenije kot federalne enote nekdanje Jugoslavije, ki ga je oblikoval tržaški arhitekt Branko Simčič, 1912–2011, je bilo v obrobi žitno klasje prepleteno z rdečim trakom in lipovim listjem.
Ko so v osemdesetih dozorevale sanje o slovenski samostojni državi, je bila zasnovana za potrebe slovenskega turizma obsežna oglaševalska akcija z lipovim listom in preprostim sloganom: “Slovenija, moja dežela”. Tako je postal lipov list znanilec bolj samozavestne Slovenije ter družbenih sprememb. Največji simbolni pomen nosi lipa, ki je bila na dan razglasitve neodvisnosti, 26. junija 1991, zasajena na Trgu republike pred slovenskim parlamentom. Od 1991. dalje se v spomin na ta dogodek predstavniki slovenske države odpravijo na Koroško na srečanja pod Najevsko lipo. Ta raste ob Najevnikovi domačiji na Ludranskem Vrhu nad Črno na Koroškem. Njen prsni obseg meri 11,24 m, visoka je 24 m, stara pa naj bi bila okrog 400 let. Udeleženci z obiskom in druženjem s prebivalci ohranjajo tudi izročilo prvobitne demokracije.
Izvedbo študijskega krožka je omogočilo ministrstvo za izobraževanje.
Olga Drofenik
